Malo pred novim letom je bivši kitajski predsednik vlade Wen Jiabao (na fotografiji) pisal časopisnemu kolumnistu pismo,ki je zvenelo zelo osebno »Moje zadnje potovanje na tem svetu bi rad dokončal. Na svet sem prišel s praznimi rokami in bi ga rad zapustil čist. Nikoli nisem bil vpleten v kak posel s katerim bi izrabil mojo državno funkcijo za osebne prednosti in tega nikoli ne bi storil. Kajti noben privilegij ne more omajatii mojega prepričanja.«
Zakaj je napisal Wen to pismo sedaj, potem ko je lani marca po 10 letih vladanja odstopil? Zakaj ga je napisal ravno sedaj?
Od prejšnjega tedna imamo motiv za to Wenovo izjavo: oprti s podrobno dokumentacijo so Guardian, Süddeutsche Zeitung in drugi mediji poročali o domnevnih milijardnih premoženjih kitajskih poslovnežev in družin politikov v davčnih oazah na britanskih Deviških otokih.
Ponovno so se v poročilih pojavila imena Wenovega sina, hčerke in zeta, o katerih poslovnih sposobnostih je poročal že New York Times. Vsi omenjeni mediji so osumljene osebe pred tem konfrontirali z ugotovitvami njihovih raziskav. To pomeni,da bi Wen Jiao lahko vedel, kaj prihaja nadenj in nad njegovo družino.
To so vedeli tudi kitajski cenzorji, ki so blokirale internetne strani različnih časopisov : Guardiana, raziskovalnega portala ICIJ in nemškega dnevnika Süddeutsche Zeitung.
Aktivisti pred sodiščem
Razkritja, ki so poleg družine Wen Jiabao zadele tudi sorodnike predsednika Xi Jinpinga, bivšega premeirja Li Penga, reformista Deng Xiapinga in večje število prominentnih poslovnežev so dosegla Kitajsko na zanimiv dan. Kajti tisto sredo se je v Pekingu začela vrsto procesov proti članom »Novega meščanskega gibanja«, skupine aktivistov, ki se je zavzemala za razkritje premoženja kitajskih funkcionarjev.
Začelo se je s postopkom proti vodji skupine, advokatu Xu Zhiyoungu, ki je bil avgusta lani zaprt z očitkom,da je dal pobudo za »zbiranje za motenje javnega reda«! V četrtek je sledil na sodišču postopek proti Zhao Changqingu, borcu za človekove pravice, ki se je udeležil vstaje v Tiananmenu leta 1989 in je odsedel večletno zaporno kazen.
Sledijo procesi proti borcema za človeške pravice Ding Jiaxiju in Li Weiju ter novinarju Hou Xinu. Vsi trije so se marca 2013 udeležili protesta v pekinškem poslovnem središču Xidan-u, na katerem so preko mikrofonov zahtevali, da vodilni kitajski komunistični funkcionrji razkrijejo njihovo premoženjsko stanje.
Enako je pred leti sklenila sama kitajska partija: njeni voditelji nosijo posebno odgovornost, ki jih obvezuje k posebni transparentnosti. Le da do danes še ni udejanila tega sklepa. Namesto tega je začel predsednik Xi Jinping lastno protikorupcijsko kampanjo, ki je sicer zelo brezobzirna do uradnikov v kitajskih državnih podjetjih, katerih moč želi predsednik zmanjšati.
Razkritja še niso preskočila požarnega zidu
Dosedaj je vodstvo prikrivalo, da je za rešetke zapiralo ljudi, ki se pritožujejo ravno nad tistim, česar partija sama obtožuje druge in kar je eden izmed največjih problemov današnje Kitajske: brezsramno bogatenje njenih elit in korupcija na najvišjih položajih. Po razkritju tujih medijev se bo kitajsko vodstvo težko zoperstavilo tem očitkom. Kajti razkrite številke so zgovorne in jih ni mogoče ignorirati: 1000 do 4000 milijard ameriških dolarjev je v preteklih 13 letih odteklo iz Ljudske republike Kitajske v davčne oaze.
Politični pritisk bodo te številke pomenile le, če se bo o njih lahko na Kitajskem javno diskutiralo. In ravno to želi režim preprečiti z vsemi sredstvi. Trenutno divja vihar ogorčenja le med kitajskimni strokovnjaki izven Ljudske republike Kitajske in na internetnih portalih kot je Twitter, ki pa žal ni dostopen prebivalcem Kitajske. Oblast v Pekingu se brani z zapiranjem internetnih portalov, ki poročajo o Kitajski in njenih partijskih bogataših.
Kitajska vlada ve, kaj mora narediti. Razkritje skritih bogastev vladajočih komunistov bi lahko Kitajcem odprlo oči. Pravnik Zhang Xuezhong, odvetnik nekega borca za človeške pravice, je to združil v tem stavku:« Najbrutalnejši vladarji človeštva so tisti, ki se ne držijo zakonov, ki so jih sami napisali.