Donald Trump ni politik, v čigar napovedi bi kazalo zaupati. Vso svojo predvolilno kampanjo je temeljil na tem, da bo v svojem mandatu skrbel za notranjepolitični in gospodarski razcvet ZDA, na zunanjepolitičnem področju pa za mir in da se ne bo ukvarjal s posredovanji v tujini.

Ko je zavil na povsem nasprotno pot od napovedane, pa se mu, kot bumerang, vračajo vse večje težave.

Obljubljal je izjemno rast ameriškega gospodarstva, ki bo premagala konkurente. Toda ameriško gospodarstvo je ob koncu lanskega leta raslo manj od pričakovanj, pri čemer so rast zavirali rekordno dolga zapora delovanja vlade, potrošnja gospodinjstev in trgovina. Bruto domači proizvod (BDP) se je povečal po letni stopnji le za 1,4 odstotka, čeprav so ekonomisti pričakovali 2,5-odstotno rast.

Hkrati je inflacija decembra ostala trdovratna. Tudi uvedbe carin vsem trgovinskim partnerjem k temu niso prav veliko pripomogle. V nasprotju z ZDA pa se njena največja tekmica Kitajska v zadnjih dveh letih sooča sicer z nekoliko nižjo, a s stabilnejšo rastjo, saj preusmerja model rasti in blaži težave na nepremičninskem trgu.

Za leto 2026 je njena ciljna rast postavljena na okoli 4,5 odstotka. Kitajska namreč premišljeno gradi tudi svoj gospodarski vpliv v svetu in se ne vpleta v vojaške spopade.

Američani pa očitno ne morejo iz svoje kože. Potomci kavbojev z Divjega zahoda želijo vihteti orožje tudi v današnjih časih. In tu ni nobene razlike med demokrati in republikanci. Mnogi so verjeli Trumpu, da njihovi vojaki ne bodo več umirali po svetu za bogsigavedi čigave cilje in da država ne bo financirala vojn po svetu.

A so se ušteli. Napovedoval je, da bo v nekaj dneh končal vojno v Ukrajini, pa vojna divja enako kot pred leti, ko je to obljubljal. Še več, ZDA to vojno plačujejo zelo drago.

Samo vojaška pomoč jih je doslej stala okoli 67 milijard dolarjev, dejanska izplačila pa znašajo 83 milijard dolarjev, kar je največ, kar namenja Ukrajini katerakoli država na svetu. Vse države EU sicer skupaj namenjajo več, kar je razumljivo, saj je Ukrajina v Evropi in je kandidatka za članstvo v Uniji.

Sledila je ugrabitev venezuelskega predsednika Madura in grožnje po zasedbi Grenlandije, ki jo je preprečil usklajen odpor EU. Pika na »i« slovenskega zeta, ki zaradi svojih »mirovniških« prizadevanj pričakuje celo Nobelovo nagrado, pa je seveda napad na Iran, ki ga je izvedel z Izraelom in zaradi Izraela.

Kajti razlago Trumpa in državnega sekretarja Marca Rubia, da naj bi nameraval Iran napasti ZDA in celo pripravljal atentat na Trumpa, so zavrnile vse pristojne ameriške službe in ustanove. Demantiral jih je tudi Iran sam. Znano je, da so Trumpa svarili pred napadom celo vplivni vojaški strokovnjaki.

A se je sredi pogajanj z Iranom na vrat na nos odločil, da podpre Izrael, ki mu je Iran že od nekdaj trn v peti. Razprave v senatu in kongresu, ki so se, zaradi republikanske večine, končale z minimalno zavrnitvijo demokratskega predloga, da obsodijo Trumpovo vojno, so vendarle pokazale, da parlamentarci ne podpirajo z navdušenjem njegove akcije.

»To ni naša vojna, ampak vojna Izraela,« je bil moto številnih njihovih razprav. Nekateri ocenjujejo, da se je Trump vojaškega napada lotil na lastno pest, da bi odvrnil pozornost od vse bolj obremenilnih Epsteinovih dokumentov, drugi menijo, da se mu je to v tistem trenutku pač zahotelo … Kakorkoli, zdaj že poslušamo o možnem napadu na Kubo.

Takšno obnašanje, ki je v nasprotju z mednarodnim pravom in skregano z vsako moralo v mednarodnih odnosih, pa nima za ZDA samo političnih posledic. Obrestne mere za hipoteke so nekaj dni po napadu na Iran dosegle 6 odstotkov, saj je trgovce z obveznicami prestrašila vojna v Iranu.

Ameriške državne obveznice običajno veljajo za varno zatočišče v obdobjih nemirov, kar znižuje donose, ko vlagatelji kopičijo sredstva. Toda tokrat so se donosi gibali v nasprotni smeri. Najstarejši obstoječi ameriški borzni indeks Dow Jones je padel za skoraj 800 točk, cene nafte pa so poskočile na najvišjo raven po letu 2024.

Podražitev ameriške nafte na nekaj več kot 81 dolarjev za sod bi sicer Ameriki na prvi pogled prineslo korist pri izvozu nafte. Se pa ameriški gospodarski analitiki sprašujejo, ali je to mogoče, saj se vse več držav obrača proč od Trumpove Amerike in išče priložnosti drugod po svetu.

Višje cene energije bodo verjetno zvišale inflacijo in še upočasnile gospodarsko rast. Nafta bo za seboj zagotovo potegnila podražitve tako hrane kot drugih izdelkov. Najhuje pa seveda podražitev nafte prizadeva ameriško prebivalstvo, ki pod Trumpom že zdaj živi dražje kot pod demokrati.

Takoj po napadu na Iran se je v nekaj dneh ameriški dolar okrepil v odnosu do evra in britanskega funta za odstotek do dva. Bančni analitiki napovedujejo, da bi nadaljevanje nestabilnosti na Bližnjem vzhodu lahko dolar še vedno bolj krepilo kot ne.

Isto pričakujejo tudi od evra, saj sta obe valuti prepoznani kot varni valuti, kar je v obdobju nestabilnosti velikega pomena. Toda bolj kot katerakoli valuta je v zadnjem letu skočila vrednost zlata. V zadnjem letu je zrasla za 55 odstotkov. Med dolarjem in zlatom je običajno obratna povezava.

Ob močnejšem dolarju po navadi zlato stagnira ali pade. V času vojn in kriz pa praviloma rasteta oba. Finančni analitiki pričakujejo, da bo do konca leta cena zlata še naraščala.

S tem pa tudi vrednost finančnih rezerv številnih ameriških tekmecev. Namreč, ustanovne članice BRICS (Brazilija, Rusija, Indija, Kitajska, Južna Afrika) že dolgo preusmerjajo svoje rezerve z dolarja na zlato, katerega vrednost bo očitno tudi v prihodnje rasla veliko hitreje od vrednosti dolarja.

Višje cene surovin pa bodo zagotovo še bolj prispevale h krepitvi povezav med Kitajsko in Rusijo, kjer Kitajska kupuje energente ceneje kot drugje in kar ne gre v prid Ameriki.

Po vsem sodeč, bi tako lahko napad na Iran posledično ZDA bolj oslabil kot okrepil. Celotnemu svetovnemu gospodarstvu pa v nadaljevanju spopadov grozi recesija.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.