Berlinski zid je pred 30 leti padel noč prezgodaj

Zgodaj zvečer 9. novembra 1989 je vodja berlinske Enotne socialistične stranke Nemčije (SED) Günter Shabowski na novinarski konferenci predstavljal nove odločitve vodstva. Med njimi je bila zgodovinska uredba, ki je omogočila vsem državljanom Nemške demokratične republike (NDR) prosto prečkanje meje v Zvezno republiko Nemčijo (ZRN), poroča radiotelevizija ZDF.

Ko so ga novinarji vprašali, kdaj uredba stopi v veljavo, je Schabowski živčno pobrskal po dokumentih, nato pa izrekel napačni stavek, ki je za vedno zaznamoval zgodovino. "Po mojem vedenju to stopi v veljavo takoj, nemudoma," je odgovoril.

Novinarji v dvorani so se začeli obračati okoli in se spraševati, ali so prav razumeli. "NDR odpira meje", je med prvimi malo po 19. uri poročala tiskovna agencija AP.

Tudi ljudje pred malimi ekrani in radijskimi sprejemniki so bili začudeni, a ni minilo dolgo, preden so se ob mejnih prehodih z Zahodnim Berlinom zbrale množice Vzhodnih Berlinčanov. Stražarji, ki niso bili pripravljeni ali obveščeni o novi uredbi, so popustili pritiskom množice in odprli prehode, prvega na Bornholmer Strasse. Berlinski zid je po 28 letih padel, z njim pa tudi železna zavesa.

Shabowski, ki ni bil na sestanku, na katerem so sprejeli uredbo, je spregledal, da naj bi ta stopila v veljavo šele naslednje jutro, torej 10. novembra 1989, poroča časnik Die Welt. Do takšne nepričakovane odločitve politbiroja pa je vodila vrsta dogodkov v revolucionarnem letu 1989 in predvsem močan glas ljudstva, združenega v mirni revoluciji.

Padec Berlinskega zidu se je po mnenju zgodovinarja Ilko-Sascha Kowalczuka začel 2. maja 1989, ko je Madžarska napovedala počasen umik nadzornega sistema na meji z Avstrijo, je zapisal za Zvezno centralo za politično izobraževanje v Nemčiji (BPB). V prvi polovici leta je na Madžarskem železno zaveso prečkalo okoli 100.000 državljanov NDR, predvsem mladi in izobraženi. Iz NDR so sicer bežali tudi preko zahodnonemških veleposlaništev.

V maju je prvo zmago dosegla tudi opozicija v NDR, ko ji je uspelo dokazati sistematične poneverbe na lokalnih volitvah, začel se je krepiti pritisk na SED, ki je počasi izgubljala zaupanje. V državi so številne opozicijske skupine postajale glasnejše od septembra, ko pozivale k shodom. Ljudje so se začeli mobilizirati, objavljenih je bilo vedno več odprtih pisem, ustanavljala so se društva.

Zadeve so tekle vedno hitreje, že od začetka septembra se je vedno več državljanov NDR zbiralo na shodih v Leipzigu, počasi so začeli redne demonstracije organizirati tudi v drugih mestih. Družba je prišla v gibanje, ampak do sredine oktobra so si na ulice in v cerkve upali le redki.

Vse se je spremenilo 9. oktobra. Več tisoč ljudi se je v štirih cerkvah v Leipzigu zbralo na že tradicionalni ponedeljkovi molitvi, ko so prišli ven, jih je tam pričakalo do 70.000 demonstrantov. "Mi smo ljudstvo," so vzklikali. Lokalni funkcionarji SED so se odločili, da ne bodo posredovali. Njihova odločitev pa je bila ključnega pomena, saj je postalo jasno, da bo lahko revolucija potekala mirno, brez nasilnega posredovanja države in da se je režim že praktično predal.

Demokratično gibanje in vedno večje odseljevanje na Zahod sta vodstvo NDR stisnila v kot. Politbiro SED je sredi oktobra odločil, da mora dolgoletni vodja NDR Erich Honecker odstopiti, nasledil ga je Egon Krenz. Od sredine oktobra sicer razvoju dogodkov skoraj niso mogli več slediti. Uspel je t. i. glas ulice, brez nasilja.

Niti teden dni pred padcem Berlinskega zidu so 4. novembra 1989 v Vzhodnem Berlinu potekale največje demonstracije, na katerih je med pol milijona do milijon ljudi zahtevalo reforme in svobodne volitve. Sledil je odstop celotnega vodstva SED in NDR ter 9. novembra padec zidu, ki je postal simbol delitve med Vzhodom in Zahodom.

Njegov padec je predstavljal vrhunec v nizu dogodkov, ki so naznanjali padec komunizma. Že slabo leto kasneje se je 3. oktobra 1990 Nemčija po 41 letih ločitve ponovno združila v eno državo.