Bilo je to pred dobrima dvema letoma na Kongresnem trgu; profesor Mitja Ferenc je spomnil na vladno ukinitev dneva spomina na žrtve komunizma, s čimer je na še nezaceljene rane natrosila sol in del državljanov vnovič potisnila v tišino in osamo. Gojil je upanje, da bo vlada ob prepoznanju zmote dejanje popravila.

Tega ni dočakal, zato se je ob pomoči evropske poslanke Romane Tomc odločil oditi s peticijo v Bruselj in pred evropsko javnostjo opozoriti na odnos do žrtev enega od treh totalitarnih sistemov, ki je v Sloveniji opazno drugačen kot odnos do žrtev fašizma in nacizma.

Ferenc ni pričakoval, da bo odziv v Evropskem parlamentu oziroma njegovem odboru za peticije tako empatičen in odločen. Leta 1965 v Ljubljani rojeni evropski poslanki Romani Tomc je v tretjem mandatu uspel veliki met. Evropski parlament je sprejel resolucijo o ohranjanju spomina na žrtve povojnega komunističnega obdobja v Sloveniji. Zasluga gre njenemu uspešnemu »lobiranju« in vplivnemu položaju ene od podpredsednic najmočnejše poslanske skupine Evropske ljudske stranke.

»Občutim zadoščenje. Glasovali smo o resnici in dostojanstvu. Ne le za žrtve komunizma v Sloveniji, ampak tudi širše. Nobena družina, noben narod ne bi smel čakati desetletja, da pokoplje svoje ljubljene. Komunistični totalitarizem in njegovi zločini povsod po Evropi še niso doživeli polne politične in pravne obsodbe, kar nas pušča ranljive. Zanikanje preteklosti pa omogoča povratek grozot,« je povedala Roman Tomc po sprejetju resolucije.

Na levi ideološki strani Evropskega parlamenta se je izkazal pretendent za novi obraz na državnozborskih volitvah prihodnjo pomlad evropski poslanec novinec Vladimir Prebilič. Zanj je resolucija »zgodovinsko revizionistično besedilo, ki namenoma prezre ključen kontekst druge svetovne vojne«.

Da, kontekst. Ta je pomemben, a kontekst ni eden, kontekstov je več. Več je tudi revizionizmov. Kaj pa je drugega kot revizionizem početje župana prestolnice, ki prezira in prezre žrtve in njihove zastopnike, ki prostor za pokop posmrtne ostanke 3.450 žrtev iz Jame pod Macesnovo Gorico vidijo na Žalah v prestolnici?

Predsednica države je ob sprejetju resolucije na omrežju X objavila, da je kakršnokoli zmanjševanje pomena narodnoosvobodilnega boja enako poskusu zgodovinskega revizionizma, kar da sama ostro obsoja. Če pustimo ob strani, da evropska resolucija NOB ne omenja, bi bilo dobro pogledati, kaj piše v spravni izjavi SAZU, ki so jo akademiki sprejeli leta 2021.

»Ko torej obsojamo revolucionarno nasilje, ne obsojamo obenem tudi narodnoosvobodilnega upora, ki je navdihujoče dejanje in eden od temeljev naše državnosti. In ko obsojamo kolaboracijo z okupatorjem, prav tako ne obsojamo odpora proti revolucionarnemu nasilju.« Ali je to tako težko izreči, saj najbrž ni zgodovinski revizionizem? Ali pač?

Naslišali smo se spet (tudi predsednice republike), o tem, da se ve, kdo je bil na pravi strani zgodovine. V intervjuju za Reporter je dr. Ivan Štuhec dal v kontekst takšno večvrednostno trkanje po prsih: »Resnični zmagovalec bi po vojni mimo sodnih postopkov ne likvidiral rojakov in prikrival množične umore. To je bila še ena pirova zmaga, zmaga s pogubnimi posledicami za zmagovalca.«

In še: »Obstaja merilo, po katerem se lahko kdo upravičeno postavlja na pravo stran zgodovine. To je tisti, ki v neki skupnosti doseže mir in pravičnost, ne da bi zato žrtvoval enega samega človeka.«

Kot nalašč se je sprejetje evropske resolucije ujelo s slovesnostjo ob 30. obletnici genocida v Srebrenici pred Muslimanskim kulturnim centrom. »V času, ko po Evropi in svetu znova odmevajo glasovi izključevanja, demonizacije drugega, zanikanja dejstev in relativizacije zločinov, ima naše srečanje tudi jasno sporočilo – da resnica ni stvar kompromisa. Genocid ni stvar interpretacije. Mir ni samoumeven,« je govorila naša predsednica.

Ima prav, množični zločini in resnica niso stvar interpretacije, relativizacije, kompromisa. Kjerkoli, kajne, poslanka Romana Tomc? Tudi na Bližnjem vzhodu.