Niko Marovt velja za duhovnika s sposobnostjo spletanja prijateljskih vezi, ob tem preseneti, ko omeni, da je bil med njegovimi prijatelji mariborski škof Vekoslav Grmič, zaradi katerega je celo tvegal zamero pri tedanjem mariborskem škofu Francu Krambergerju.
V Kozjem je duhovnik 47 let, torej skoraj že skoraj celotno duhovniško življenje. Ob letošnjem prazniku sv. Petra in Pavla, 29. junija, ko smo v Sloveniji dobili sedem novomašnikov, je v cerkvi sv. Petra na Bučah slavil zlato mašo.
S čim vse se je spoprijel, preden je postal študent teološke fakultete in kje se je začela njegova duhovniška pot?
Zakaj k njemu niti ob birmah menda ne hodijo škofje?
Kaj ga je osebno najbolj nagovorilo kot duhovnika?
Ali mu je pri navezovanju stikov z domačini pomagalo to, ker naj bi bil večkrat njihov družabnik pri igri s kartami?
Kdaj se sam odloči za spoved in pri komu?
Kako bi po njegovem moral ravnati duhovnik, kadar se o njem začne govoriti kot očetu otroka in se te govorice potrdijo kot resnične?
Ali se strinja z ukinitvijo celibata?
biografija
Duhovnik Niko Marovt je bil rojen leta 1944 v Novi Cerkvi pri Vojniku. V Šmartnem v Rožni dolini, kamor so se preselili in kjer je živel z mamo in dvema bratoma po prezgodnji očetovi smrti, je obiskoval osnovno šolo, nižjo gimnazijo je nadaljeval v Vojniku. Po zaključku I. gimnazije v Celju se je odločil za študij teologije na ljubljanski teološki fakulteti. Po mašniškem posvečenju je bil najprej kaplan v Slovenskih goricah in nato še dve leti v Dravogradu, potem je postal in ostal do današnjih dni duhovnik v Kozjem in na Bučah, kjer je ob letošnjem prazniku sv. Petra in Pavla v tamkajšnji cerkvi sv. Petra z zlato mašo slavil 50. obletnico mašniškega posvečenja.
VEČ V TISKANI IZDAJI REPORTERJA IN TRAFIKI24
Reporter št. 27, 2020
