Čordića je po vzdevku in umetniškem imenu Zlatko pred dobrimi desetimi zbranimi na komisiji – od tega jih je bila več kot polovica na mobilnih telefonih – poklicala tudi predsednica komisije Violeta Tomić. Predstavila ga je kot umetnika, ki je v tem trenutku izbrisan, čeprav je v javnosti najbolj prepoznaven po nekulturnih izpadih, med zadnje sodi napad na televizijskega snemalca in epidemiologa dr. Milana Kreka.
Ko je Čordić na seji dobil svojih pet minut je najprej kulturno in priliznjeno povedal: »Res sem vesel, da sem lahko danes na nek način občutil, kako vaše delo poteka. Spoštovanja vredno je to, da ste lahko tukaj osem do deset ur brez prestanka in lahko razpravljajte o resnih stvareh.« Takoj zatem je obrnil ploščo s pripombo, da prav zaradi tega obsoja izhod s seje, ne toliko strank, ampak samega ministra za kulturo. Zakaj? Zato, ker je on, Zlatan Čordić, pripravil zapis, ki ga želi prebrati: »Rad bi, da ostane v zgodovini tudi moja plat zgodbe, ker danes na žalost mediji še niso čisto svobodni, da bi to lahko prešlo prek njih.«
Kakšna je njegova plat zgodbe? Violeti Tomič in udeležencem seje se je najprej predstavil kot Zlatan Čordić, pisec glasbenih besedil, avtor, samopotnik, pevec: »In tisto, kar mi je najbolj v ponos, kot oče štirih otrok.« Spraševal se je, kako smo lahko prišli tako daleč, da zdaj sedi v hramu demokracije in se mora zagovarjati, ker je uporabljal svojo demokratično pravico do svobode govora in bil samo aktiven državljan, ki je postavljal vprašanja: »Stiska, v kateri so zaradi epidemije in dejanj na oblasti, vzbujajo nezaupanje. Znašli so se mnogi državljani. To je razlog, da določena vprašanja terjajo odgovore in to je bil moj namen, iskanje odgovorov. Zavedam se, da so moja nedavna dejanja presenetila marsikoga. Sam menim, da je temu botrovalo tudi dejstvo, da strankarski mediji ljudem pokažejo samo posledice, nikoli pa ne tudi vzroka. Moj aktivizem je moja pravica in inspiracija za moje ustvarjanje. To, kar so mi očitali v odločbi ministrstva za kulturo, da premalo časa posvečam ustvarjanju, je laž in izmišljotina. Že samo dejstvo, da je septembra izšel moj že enajsti album Julijan Mak dokazuje, da so mi status odvzeli protipravno. Zakaj pa so mi ga odvzeli? Ker je to vlado več kot očitno zmotilo, da sem na glas govoril tisto, kar si večina misli. Očitali so mi nedelo, kakšno nedelo? Prva in vsaka moja misel je delo. Gospod minister, čeprav vas tukaj ni, delo je že ta misel sama. Kljub številnim omejitvam, v katerih smo se v letu 2020 znašli ustvarjalci in tudi ljudje iz drugih panog, mi je uspelo dokončati ploščo, v katero sem vložil veliko truda, časa, energije, financ, ampak mi ni žal, ker sem ustvarjal v cankarjanskem duhu in užival vsak moment kljub močni izgorelosti, katero sem doživel maja 2017. In celotno moje ustvarjanje je bilo narejeno za vse tiste, ki jih ta zadeva čaka naslednje leto, da bodo lahko poslušali in bodo skozi moja besedila videli, da sem bil tam, kjer so zdaj oni in da jih čaka luč na koncu predora…«
Če torej razumemo, Zlatan Čordić ni le reinkarnacija Ivana Cankarja, katerega psevdonim uporablja, na sejo pa je s seboj prinesel še svojo fotografijo z albuma Julijan Mak, na kateri je upodobljen kot Ivan Cankar. Ima se za mesijo: »Ni bilo pravično, da so me Janševi mediji pribili na križ, kamenjali in to še vedno počnejo. Jaz jim odpuščam vse, čeprav se dobro zavedajo, kaj počnejo…«
Kljub temu, da je dejal, kako mu je žal za vsa njegova storjena dejanja, jih je v isti sapi vse zanikal. Ni res in je laž, kot zdaj zatrjuje Čordić, da je pljuval na častno gardo slovenske vojske, prav tako se ni spravil na harmonikarja, snemalcu tudi v nobenem trenutku ni želel fizično storiti kaj slabega… Trdi, da ni res, da je uslužbenki ministrstva za kulturo grozil, tudi ni pozival k neuporabi mask, pač pa je šlo za sarkazem, tako kot v primeru verbalnega napada na dr. Milana Kreka.
