Zakulisje afere operacijske mize je natančno popisano v knjigi Ozadje Reporterja in Maga, ki je izšla lani. V nadaljevanju poobjavljamo poglavje z naslovom Nevidna operacija na Dimnikovih mizah.
Odprla se je Pandorina skrinjica korupcije v javnem zdravstvu pri nabavah medicinske opreme. V to osje gnezdo slovenski mediji do tedaj niso drezali. Novinarke, ki so v dominantnih medijih pokrivale zdravstvo, so se tej tematiki na daleč izogibale. Zdravniki so imeli in še vedno imajo status bogov v belem in človek nikoli ne ve, kdaj jih bo potreboval. Do tedaj večjih afer, še zlasti ne finančnih, v javnem zdravstvu ni bilo. Tudi sam se s tem nisem ukvarjal, a mi radovednost ni dala miru, ko sem nekega nedeljskega jutra v radijskih poročilih zasledil kratko novico, da je ljubljanski Univerzitetni klinični center (UKC) nabavil kar 38 novih operacijskih miz in da je investicija presegla milijardo nekdanjih slovenskih tolarjev. Pričel sem brskati, pošiljati vprašanja, iskati sogovornike. Bolj ko sem preiskoval, bolj je smrdelo. Na obzorju je bila nova afera velikih razsežnosti, ki si je zaslužila Magovo naslovnico in bila glavna tema tedna pod naslovom Nevidna operacija.
Škandalozen nakup operacijskih miz, ki smo ga razkrili v Magu in so ga povzeli tudi drugi mediji, je bil leta 2003 ena glavnih afer v Sloveniji.
V UKC so nabavo novih operacijskih miz zapakirali v obnovo starih, da so se izognili zakonu o javnih naročilih, na koncu pa za investicijo zapravili dvakrat več, kot so sprva načrtovali. V slovenskem zdravstvenem podzemlju so tedaj in še danes igrali glavno vlogo lobisti, posredniki in provizije. V dveh desetletjih po Magovem razkritju afere operacijske mize v ozadju ključne niti še vedno vlečejo eni in isti akterji, ne glede na to, kdo je na oblasti. Tudi največji dobavitelji ostajajo večinoma isti. Denar ima svojo moč. Javno zdravstvo ostaja pravo leglo korupcije. Preplačujejo se medicinska oprema, zdravstveni materiali, zdravila … Vse to v škodo pacientov, ki v vlogi davkoplačevalcev polnijo iz leta v leto večjo zdravstveno vrečo, ki na vseh koncih pušča. Znani borec proti korupciji, kirurg dr. Erik Brecelj, ki žal spominja na Don Kihota in njegov boj z mlini na veter, ima še kako prav, ko pravi, da v zdravstvu ni levih in desnih, ampak je samo biznis.
Božo Dimniku je Igor Zabret "speljal" ženo Tanjo Frantar.
Božo Dimnik, Igor Zabret in Tanja (tedaj Dimnik) Frantar (danes Zabret) so bili trije glavni dejavniki afere, ki je odnesla tedanje vodstvo UKC s Primožem Rodetom na čelu. Dimnik kljub visoki starosti še vedno velja za zelo vplivnega lobista na področju zdravstva, v javnosti pa je postal znan v devetdesetih, ko je tožil tedanjega Delovega urednika Danila Slivnika, ki je o njem zapisal, da »je tipični zakulisni mož, ki deluje strogo anonimno, ima velik vpliv in zaradi katerega se zdijo v javnosti nekateri skrbno načrtovani dogodki tako naključni«.
Dimnik je tožbo proti Slivniku izgubil na vseh sodnih stopnjah, saj je Stane Dolanc, ki je bil naveden kot vir, na sodišču potrdil navedbe in ga s tem spravil v zelo neprijeten položaj. Dimnik je ob aferi zanikal svojo vlogo, a dejstva so govorila drugače, saj se je prav on spomnil načina dobave novih operacijskih miz, kar so zapakirali v »obnovo in popravilo«, da so se izognili objavi javnega razpisa. Zeleno luč za takšno izigravanje zakonodaje pa so prižgali na tedanjem ministrstvu za zdravstvo, ki ga je vodil Dušan Keber. Slednji se je kasneje izgovarjal, da so bili zavedeni, da so jim v UKC zagotavljali, da bo obnova stala največ 55 odstotkov vrednosti novih miz, največ 522,5 milijona tolarjev, in ne milijardo in 152 milijonov, kolikor so znašali končni stroški.
Ob tem velja spomniti na povezave med Kebrom in Dimnikom, ki se je pol leta pred afero na sedežu LDS pogovarjal o zamenjavi tedanjega dolgoletnega direktorja ZZZS Franca Koširja. Dimnik je na sestanek pripeljal Boruta Miklavčiča, ki je nato tudi postal direktor državne zdravstvene zavarovalnice.
Zeleno luč za takšno izigravanje zakonodaje pa so prižgali na tedanjem ministrstvu za zdravstvo, ki ga je vodil Dušan Keber. Slednji se je kasneje izgovarjal, da so bili zavedeni, da so jim v UKC zagotavljali, da bo obnova stala največ 55 odstotkov vrednosti novih miz, največ 522,5 milijona tolarjev, in ne milijardo in 152 milijonov, kolikor so znašali končni stroški.
Božo Dimnik je bil nedvoumno glavni idejni boter sporne nabave, v ozadju pa se je odvijala prava drama v njegovem zasebnem družinskem življenju, o čemer bi lahko posneli telenovelo. Prav on je tri leta pred tem poskrbel, da je podjetje Aico-med (danes Medicoengineering) dobilo ekskluzivno zastopstvo nemškega proizvajalca Maquet za Slovenijo. Njegov lastnik Igor Zabret, po izobrazbi elektronik, je že leta 1989 v Domžalah odprl prvo prostocarinsko prodajalno v Jugoslaviji, v donosne posle v javnem zdravstvu pa ga je uvedel prav Dimnik, podobno kot Andreja Marčiča (IT-podjetje Marand), ki je širši slovenski javnosti postal znan po objavi fotografij z jahte v družbi Dimnika in Janeza Janše.
Tako Zabret kot Marčič sta očitno bila le Dimnikova operativca, s tem da se je Zabret dokaj hitro osamosvojil in Dimniku speljal tako posel z operacijskimi mizami kot tedanjo ženo Tanjo Dimnik (Frantar). Ta je kariero začela pri Dimnikovi hčerki Diani oziroma njenem podjetju Medias International, ki je še vedno eden največjih dobaviteljev v javnem zdravstvu. Dimnik in Zabret sta najprej poslovala skupaj, a se tik pred koncem razšla. Dimnik je bil prav besen in naj bi naokrog govoril, da ga bo uničil. Zaradi strahu pred maščevanjem je Zabret lastništvo Aico-meda prenesel na neko drugo osebo. Bilo ga je resnično strah, saj so mu vlomili v poslovne prostore v Radomljah, na deponiji Grosuplje pa mu je zgorela dvorana z napravami za uničenje infektivnih bolnišničnih odpadkov.
Posebna komisija, ki je opravila upravni nadzor nad škandaloznim remontom operacijskih miz pod vodstvom Miroslava Končine, je ugotovila kopico nepravilnosti pri izvedbi projekta, analiza trga je pokazala, da so bile mize preplačane. V pogajanjih z UKC je Aico-med ceno sicer spustil za 92,88 milijona tolarjev, na končni znesek 1,152 milijarde tolarjev, kar je bilo še vedno dvakrat več, kot so sprva načrtovali. Čeprav je tedanji pomočnik generalne državne tožilke Franc Mazi izjavil, da bodo operacijske mize za tožilce prava poslastica, afera nikoli ni dobila sodnega epiloga. Morda tudi zato, ker se je poleti istega leta 2003 v kraju Lovište na dalmatinskem polotoku Pelješac »po naključju« srečala zanimiva druščina. Poleg lobista Boža Dimnika in direktorja ZZZS Boruta Miklavčiča sta bila prisotna tudi generalna državna tožilka Zdenka Cerar in pravosodni minister Ivo Bizjak.
Zgodbo je leta 2011 z umikom tožbe in sklenitvijo poravnave med UKC in Medicoengineeringom (naslednikom Aico-meda) zapečatil tedanji direktor UKC Simon Vrhunec, ki velja za Miklavčičevega človeka. Poravnali so se za 530 tisoč evrov, po mnenju NPU naj bi bil UKC s tem oškodovan za 1,1 milijona evrov. Medicoengineering je ta znesek »zaslužil« s servisiranjem opreme. Julija 2014 pa so kriminalisti pridržali Janeza Zemljariča, ki je bil osumljen, da je Vrhunca nagovoril k sklenitvi sporne poravnave. Seveda na koncu nihče od akterjev ni odgovarjal. Vrhunec si je privoščil celo nastop v reklamnem spotu Zabretove firme in s tem izzval zgražanje javnosti, še zlasti med zdravniki.
Novozgrajeno domovanje zakoncev Igorja Zabreta in Tanje Frantar Zabret pri Radomljah.
Ni bilo naključje, da se je v zgodbi pojavil še Zemljarič. Leta 2004, leto dni po aferi operacijske mize, je namreč Zabret kupil podjetje Medicoengineering, ki ga je leta 1968 ustanovil prav Zemljarič kot projektno firmo za gradnjo UKC Ljubljana. Kupil jo je z vsemi referencami od leta 1968 dalje in ji potem pripojil Aico-med. Igor Zabret si je po razhodu z Božem Dimnikom našel novega »botra« – Janeza Zemljariča. Zabretovo podjetje še vedno velja za enega večjih dobaviteljev javnega zdravstva, po podatkih Erarja so od leta 2003 do 2021 prejeli 54,2 milijona evrov. Od tega največ od ministrstva za zdravje, UKC Ljubljana, Splošne bolnišnice Celje in UKC Maribor.
Medicoengineering se ne ukvarja samo s prodajo medicinske opreme, pač pa sodeluje tudi pri projektiranju in gradnji novih oziroma prenovi obstoječih kapacitet v zdravstvenih ustanovah. Podjetje z 19 zaposlenimi je leto 2020 zaključilo z 9,2 milijona evrov prihodkov od prodaje in 681.659 evri čistega dobička.
Škandalozen nakup operacijskih miz, ki smo ga razkrili v Magu in so ga povzeli tudi drugi mediji, je bil leta 2003 ena glavnih afer v Sloveniji.
O nabavah medicinske opreme, zdravstvenih materialov in zdravil v javnem zdravstvu sem v naslednjih letih napisal celo serijo člankov. V lokalu Povodni mož nasproti ljubljanske porodnišnice in gostilni Krpan v Novih Poljanah sem se sestajal z viri iz UKC Ljubljana, ki so mi dostavili celo goro interne finančne dokumentacije, ki je pričala, kako so v naši največji zdravstveni ustanovi v številnih primerih namerno drobili nabave pod predvideno spodnjo mejo, da so se izognili zakonu o javnem naročanju. Dobavitelji so veselo služili še naprej in pri tem podkupovali pristojne v zdravstvenih zavodih, tudi zdravnike, vse to v škodo pacientov.
Vse to pisanje pa je bilo podobno metanju boba ob steno. Psi so lajali, karavana je šla dalje – pod levimi in desnimi vladami, od preplačanih žilnih opornic do respiratorjev. Denar je odpiral vsa vrata, politiki pa so ob tem imeli predstavo za javnost in grmeli o pregonu korupcije. Janez Janša se je z družino še avgusta 2016 prevažal na jahti pomembnega dobavitelja v zdravstvu Andreja Marčiča in njegovega »botra« – lobista Boža Dimnika. Večkrat so skupaj igrali tudi golf na počitnicah na eksotičnih otokih, denimo Mavriciju.
Dušan Keber je v četrtkovi Tarči med drugim izjavil (dobesedni prepis):
“Podjetje, ki je bilo danes najbolj izpostavljeno, sem jaz razkril v času svojega mandata pred 25. leti. Takrat smo razkrili, da so bile prodane oziroma kupljene operacijske mize in to množica, ne vem 30 ali 40 operacijskih miz, za dvakratno ceno. To smo razgrnili javno, na televiziji. Tožilec javni je bil hvaležen, da smo mu predali dokumentacijo. A stvar je bila spravljena pod preprogo. Ampak mimogrede, človek bi si predstavljal, da na takih podjetjih ostaja vsaj nek zdrav premislek, nek razmislek ali bomo z njim še naprej sklepali neke pogodbe. Ampak ne. Vse to dokazuje, da se področja korupcije se nismo lotili, se ga ne bomo lotili in mislim, da tudi vse to, kar se kaže, od tega, od ministra, ki dela v dvojni praksi, do tega, da smo zdaj že drugič dobili zavrnjeno razpis za isto opremo, ker so se očitno dvakrat preveč nagnili k enemu in istemu Siemens izvajalcu oziroma proizvajalcu opreme. Kako to, da drugič niso bili posebno skrbni, da bi bil razpis pravilen. Skratka, zdi se mi, da je še kako potrebno. Ampak samo vpiti, da bomo počistili s korupcijo in to z digitalizacijo, je pa milo rečeno naivno.”
