Obstaja še kakšna možnost, da kultura vendarle dobi nazaj samostojno ministrstvo?
Ministra in ministrstvo za kulturo imamo, to je moje ministrstvo, stvar je zaključena. Skrb za kulturo bo natančno taka ali pa še boljša, kot je bila v preteklosti. Zavzemam se, da na kulturo gledamo kot na nek temelj naše preteklosti, državnosti, samobitnosti in identitete. Toda kulturi moram dati tudi vlogo v prihodnosti, da povežemo ustvarjalni, mehki, umetniški pol ljudi in tisti bolj znanstven, racionalen pol, ki sodi v druge dele tega ministrstva. Če to dvoje združimo, potem bomo v Sloveniji sposobni delati vrhunske stvari, tudi na gospodarskem področju.
Strah, da bodo posamezni resorji, združeni pod vašim ministrstvom, zdaj na slabšem, je torej neutemeljen?
Resor ni samo minister, resor je, kako je organizirana skrb za tovrstno dejavnost in na tem področju, upam, bomo delali bolje, kot se je delalo doslej. Morda bo težava v tem, da se bo moral minister kdaj odločiti, ali se bo osebno srečal z nekom iz znanosti, šolstva, kulture, ali bo obiskal športno, kulturno ali znanstveno prireditev, toda mislim, da to ni največji problem.
Ste se v času, odkar ste prevzeli ministrstvo, že srečali s predstavniki nasprotnikov združenega ministrstva?
Z večino teh organizacij se bom srečal ta teden. Vedeti morate, da je prevzemanje samo razmeroma zahteven projekt, tukaj gre za reorganizacijska dela, tako da teh vljudnostnih obiskov ni bilo mogoče postaviti čisto na prvo mesto. Tega dialoga se veselim, stikov si želim, prej ko bodo, bolj ko bodo konstruktivni, bolj bom zadovoljen.
Vlada je v četrtek sprejela zakon o državni upravi, po kateri pod vaš resor prehajata tudi urada za verske skupnosti in narodnosti. Kako boste delo teh uradov vključili v organizacijo ministrstva in kako boste sami kot minister sploh lahko sledili vsem tem različnim področjem?
Treba se bo navaditi, da se z vsemi stvarmi vendarle ne ukvarja več minister. Smo v fazi reorganizacije ministrstva, kjer bomo imeli določeno število direktoratov. Tudi vsi tisti, ki se jim zdi, da se edino da kaj narediti, če govorijo z ministrom, se bodo morali navaditi, da je popolnoma dovolj srečanje z direktorjem direktorata. Nisem človek, ki bi hotel vse o stvareh sam odločati. Rad stvari delegiram in struktura direktoratov bo taka, da bo pokrila vse dejavnosti tega ministrstva.
Nobenega direktorata ne bomo ukinili. Kolikor bo mogoče, se bodo združevali in podobno, kot agencije vključevali v strukture ministrstva. Za urad za verske skupnosti ni potrebe, da je samostojen. Še ne vemo, kam ga bomo umestili, preigravamo različne strukture. Tu je velika stična točka v povezavi s kulturno dediščino, kjer bo mogoče lažje reševati stvari na enem mestu.
Pod vašim okriljem so tudi mediji, kaj natančno pomeni, da bo "koalicija preverila javni interes na področju medijev"?
Med drugim to pomeni, da se uredi vprašanje lokalnih televizijskih postaj, da se preveri, koliko javne televizije je v javnem interesu, katere lokalne radijske postaje so v javnem interesu.... Kar je javni interes v zvezi z mediji, je recimo to, da so mediji, novinarji resnicoljubni. Če je temu tako, potem vsa ostala vprašanja okrog lastništva, nevtralnosti in uravnoteženosti odpadejo. Ali lahko tu minister sploh kaj naredi, ne vem, tukaj lahko največ naredijo novinarji sami in prepričan sem, da je velika večina resnicoljubnih.
Kar zadeva varčevanje, sploh v luči izjav premiera Janeza Janše po četrtkovi seji vlade, bo do odpuščanj prišlo tudi na vašem ministrstvu?
Varčevanje nas v državi čaka povsod. Vse kaže na neko daljše obdobje stagnacije, zato moramo povezati konec s koncem, porabo moramo uskladiti z možnostmi, ki jih imamo. V tej luči se bom s svojimi sodelavci boril za to, da bi čim manj prizadeli programe, tiste učitelje, ki delajo z otroki, tiste raziskovalce, ki raziskujejo, profesorje, ki učijo, kulturnike, ki izvajajo program. Poskušali bomo prihraniti na vseh teh vmesnih delih, inštitucijah, ki sicer pomagajo pri organizaciji, da se denar razporedi, kontrolira.
Kako pa boste varčevali na področju vzgoje in izobraževanja? Ali mislite znižati standarde, morda celo ukiniti brezplačen vrtec za drugega otroka... ?
Ta ukinitev je lahko samo eden od ukrepov, ki pridejo zelo zelo na koncu. Kratkoročnih možnostih, da tukaj varčujemo, je pravzaprav malo. Na splošno bi lahko v izobraževanju povečali motivacijo tistih, ki organizirajo izobraževanje, da optimizirajo velikost oddelkov v okviru obstoječih normativov. To velja za šolsko in predšolsko vzgojo.
Pri slednjem pa se lahko naslonimo bolj tudi na ponudbo zasebnega sektorja. Za nižanje normativov, ki preprečujejo vstop konkurence javnemu sektorju, ne bom imel pravega posluha.
Ko smo že pri šolstvu, kaj bo z zimskimi šolskimi počitnicami, ali bodo naslednjič enotne ali v dveh delih?
Spet zdajle poslušam v glavnem argumente tistih, ki pravijo, da je škoda, da je vse v enem tednu. Sam se nagibam k temu, da so zimske šolske počitnice v dveh ločenih terminih. Preden bom sprejel dokončno odločitev, pa hočem slišati tudi argumente nasprotne strani. Koledar se sprejema enkrat julija za naslednje leto. Posluh bo, vedno je pri meni posluh tudi za drugo stran.
V športu je trenutno najbolj aktualno vprašanje univerzijade. Uradne odpovedi s slovenske strani še ni, Fisu je kot skrajni rok za odgovor postavila 1. marec. Kaj je s tremi milijoni evrov kotizacije, ki jih je država plačala za organizacijo tekmovanja?
V zvezi s kotizacijo je klavzula v pogodbi, pod katerimi moramo terjati denar nazaj, če univerzijade ne bo. Ta denar moramo terjati od Suse. V zvezi s tem, kar se je pojavljalo v medijih, da bodo trije milijoni propadli, moramo povedati, da bomo morda imeli strošek tri milijone, morda pa bi ga imeli 30 milijonov.
Slovenija je v prihodnjem letu načrtovala izvedbo univerzijade, košarkarskega EP, plavalnega EP. Prireditev, za katere v trenutnih gospodarskih razmerah v razviti Evropi ni kandidatov. Kakšna naj bo usmeritev slovenskih organizatorjev?
Moramo se naučiti ovrednotiti tako imenovano prepoznavnost Slovenije, na katero se vsi izgovarjajo. Moramo ovrednotiti, koliko je vredna novica na CNN, na Eurosportu. Da bo približno merljivo, koliko je to. Organizacija športnih dogodkov prav tako ne more biti izgovor, da posamezniki na koncu izsiljujejo državo, da pridejo do investicij v infrastrukturo. Moramo imeti plan razvoja infrastrukture. Ugotoviti moramo, katero infrastrukturo potrebujemo za naslednjih 20, 30 ali 50 let, ne za to, da izvedemo neko športno tekmovanje. Opažam vzorec, kjer se kandidature skušajo izkoristiti, da bo nekdo prek vrste prišel do infrastrukture. Tega ne bo. Moramo pa stremeti tudi k temu, da organiziramo dogodke, ki se vsaj nekako pokrijejo. Ne le iz vstopnic in reklam, ampak moramo všteti celoten turistični priliv, nočitve, hrano, pijačo, prevoze in drugo. Tukaj mora biti organizator sposoben prikazati nekakšen plus.
Organizatorji včasih na koncu pričakujejo tudi pomoč državnih podjetij pri sponzoriranju dogodkov.
Organizatorji naj najdejo sponzorje z resničnim komercialnim interesom. Upam, da se ne bom najedel zarečenega kruha in da ne bom hodil okrog državnih podjetij, da bodo sponzorirala tekmovanja. Interes države v zvezi s podjetji je, da ima to podjetje kakovostno storitev, da ohranja in povečuje svojo vrednost in da ima dobiček. Država ne more reševati organizacije športnih tekmovanj. To bi bilo prikrito proračunsko financiranje. Komercialno zanimiva zadeva bo našla tako zaseben kot državni sponzorski denar.
Iz panožnih zvez, ki v teh dneh od Fundacije za šport dobivajo odločbe o sofinanciranju programa za vrhunski šport, je slišati pritožbe zaradi zmanjšanega obsega sredstev. Mnenje je, da je teh premalo za resno pripravo na olimpijske igre, lahko pričakujejo pomoč?
V luči olimpijade se čutim odgovornega, da tistim, ki imajo možnost za odmeven rezultat, omogočimo nemotene priprave, seveda v partnerstvu z organizacijami, ki so že doslej sodelovale pri financiranju. Tudi tukaj moramo vedeti, da država daje na leto za te aktivnosti desetkrat manj, kot je bila ambicija, da stane univerzijada. Torej gre za sredstva desetih let za šport, ki bi jih dali v univerzijado.
