Na včerajšnjem začetem simpoziju Obdobja na ljubljanski filozofski fakulteti, osrednjem mednarodnem znanstveno slovenističnem srečanju, jima je oporekala zgodovinarka dr. Darja Mihelič iz Zgodovinskega inštituta Milka Kosa (ZRC SAZU). Dogajanje izpred dvanajstih stoletij označuje Hribar s sodobnimi pojavi in pojmi (kolaboracija, okupacija, razkol), ki pa so za tedanji čas neustrezni.
V prispevek upokojena profesorica dr. Mihelič opisuje nastanek fiktivne srhljivke o dogodkih v zvezi s pokristjanjevanjem vzhodnoalpskega prostora v 8. stoletju. Ta je bila navdih za Prešernov Krst pri Savici. Prešernovi viri niso imeli dovolj trdnih zgodovinskih temeljev, kar naj bi zaradi slovesa njegove epske upodobitve pozneje vplivalo na napačno interpretacijo zgodnjesrednjeveškega dogajanja. Izpostavila je vpliv Prešernove pesnitve na Antona Aškerca, Dominika Smoleta in Tineta Hribarja. Ugovarja neupoštevanju zgodovinskih dejstev in projiciranju sodobnih naziranj v preteklost.
Filozof Hribar v knjigi Slovenski razkoli in slovenska sprava ugotavlja, da naj bi po Prešernovem Krstu pri Savici prišlo do prvega velikega razkola med Slovenci »pred več kot tisoč leti, na začetku nasilnega pokristjanjevanja slovanskih plemen oz. slovenskega ljudstva, predhodnika Slovencev. [...] Ob podpori izdajalca Valjhuna (so) zmagali oboroženi duhovniki s križem v eni in z mečem v drugi roki«.
Zgodovinarka dr. Darja Mihelič glede Hribarjevega izvajanja na koncu prispevka svetuje: »zgodovino je treba dojemati v času in prostoru; sodobnih pojavov ni primerno projicirati v daljno preteklost ter tedanjih dogodkov in oseb presojati s sodobnimi etičnimi merili.«
Kot je Hribarja povzela dr. Mihelič, naj bi razdvojenost v krščanstvu povzročila razkol med Slovenci, izvirajoč iz »valjhunske kolaboracije z okupatorjem, ozemeljskim osvajalcem in izganjalcem prvotne vere [...]. General Rupnik je Valjhun 20. stoletja«.
Skozi Prešernovo pesnitev Krst pri Savici in istoimensko dramo Dominika Smoleta Hribar razčlenjuje zgodovinski spomin Slovencev: po tem, ko so Bavarci pokorili Karantance, je sledil konflikt med osvajalci in uvajalci krščanstva ter branilci stare vere Slovanov. Po Hribarju, bi moral irski duhovnik v pesnitvi Valjhuna označiti za hudodelca, za to, kar je v resnici bil: zločinec.
Kot ugotavlja dr. Mihelič sta literarni stvaritvi Hribarju »orodje za utemeljevanje lastnih nazorov, pri čemer prepleta zgodovinske dogodke in literarno fikcijo ter preteklost in sedanjost, krščanstvo zgodnjega srednjega veka in rimskokatoliško Cerkev. Dogajanje izpred dvanajstih stoletij označuje s sodobnimi pojavi in pojmi (kolaboracija, okupacija, razkol), ki so za tedanji čas neustrezni, enako kot je neosnovana in neprimerna diskreditacija kneza Valtunka.«
Zgodovinarka glede Hribarjevega izvajanja na koncu prispevka svetuje: »zgodovino je treba dojemati v času in prostoru; sodobnih pojavov ni primerno projicirati v daljno preteklost ter tedanjih dogodkov in oseb presojati s sodobnimi etičnimi merili.«
