dominika švarc pipan, maša kociper, branko lobnikar Svet24.si

Dodatno poročilo Lindava o morebitnih političnih...

ruski državljani, zemun Svet24.si

V Srbiji jih je kot Rusov

bostjan lindav sta2 Necenzurirano

Je policija "Janševa" ali ne? #analiza

damir crncec pl4 Reporter.si

Državni sekretar D. Črnčec: Po dolgem blatenju ...

rodriguez ronaldo Ekipa24.si

Uh, kako je udarila: Oglasila se je tudi Ronaldova...

Screenshot_31 Njena.si

Razkrili pravi obraz tekmovalca Kmetije

cristiano ronaldo pm Ekipa24.si

Cristiano Ronaldo grozil selektorju?! Noro ...

Naročilo knjige OZADJE REPORTERJA IN MAGA
Slovenija

Kako je Spomenka Hribar Janezu Janši nalila čistega vina: objavljamo njen govor v integralni obliki

Deli na:
Kako je Spomenka Hribar Janezu Janši nalila čistega vina: objavljamo njen govor v integralni obliki

Janša si danes prilašča politično zapuščino očeta slovenske države in nekdanjega vodje Demosa. - Foto: STA

Na včerajšnjem posvetu Jože Pučnik – v spominu sodobnikov in zgodovinskem spominu, ki ga je pripravil Muzej slovenske osamosvojitve, je Spomenka Hribar nalila čistega vina prvaku SDS Janezu Janši, ki si danes prilašča politično zapuščino očeta slovenske države in nekdanjega vodje Demosa.

Na posvetu so med drugim nastopili tudi Janez Janša, Dimitrij Rupel, Lojze Peterle, Alenka Puhar in Gorazd Pučnik, sin pokojnega državnika, ki je zbrane miril, ko so prekinjali Hribarjevo med govorom. Objavljamo njen tekst v celoti.

Prekinjena pot dr. Jožeta Pučnika

Jožeta sem spoznala v osemdesetih letih, ko je pogosteje prihajal v domovino, v Ljubljano in je  pri naju s Tinetom po več dni prespal.  Z diskusijami smo začeli zjutraj, potem je šel Jože v Ljubljano po opravkih in srečanjih s svojimi prijatelji in kolegi, midva z možem pa tudi po svojih opravkih. Popoldne ali pod večer se je  vrnil k nama in po večerji smo spet zagnali  diskusije… V prijetnem vzdušju ob medsebojnem razumevanju stvari, ki smo jih obravnavali, nam je čas hitro mineval; to so bili nepozabni tovariški, prijateljski  pogovori. Naša srečanja v Tomišlju so se seveda končala, ko se je Jože za stalno naselil v Ljubljani. Naše sodelovanje   - čeprav z redkejšimi osebnimi srečanji -   pa se ves čas njegovega bivanja v domovini ni  prekinilo.

Jože je bil izjemno tenkočuten za resnico in etiko.V njem ni bilo maščevalnosti. In res mu je šlo za Slovenijo, zaslovensko državo, pri čemer ni iskalosebnih koristi. Ni bil ne oblastiželjen nečastihlepen.

Jože je bil poštenjak, sprenevedati se ni znal, bil je človek hitrih odločitev, načelen, inteligenten, izobražen, dobronameren. In sočuten. Ko sem nesrečna in zaskrbljena  čakala, kaj mi bo zaradi eseja Krivda in greh  padlo na glavo, me je prav po očetovsko tolažil.

Ko so se začele v Sloveniji velike spremembe, se je rad vrnil v domovino. Ni pa vedel, v kakšno sredino bo prišel in kakšni ljudje mu bodo križali pot.

Foto: STA - Spomenka Hribar: Če bi Jože vedel za Janševo čestitko neofašistki Meloni, bi se »v grobu obrnil«.

  + + +

Usodno  - tudi za Jožeta samega  - je bilo njegovo srečanje z Janezom Janšo. Kakor vsi  mi,  njegovi kolegi in prijatelji iz Odbora za varstvo človekovih pravic, ga je tudi Jože izjemno cenil.

Sta si bila pa v temelju različna, po značaju, po filozofski, družboslovni izobrazbi in predvsem  po človeški, moralni plati.

Jože je bil izjemno tenkočuten za resnico in etiko.  V njem ni bilo maščevalnosti. In res mu je šlo za Slovenijo, za  slovensko državo, pri čemer ni iskal  osebnih koristi. Ni bil ne oblastiželjen ne  častihlepen.  

Janez Janša pa prav nasprotno! Njegova oblastiželjnost se je pokazala že zgodaj,   prvič na ravni  njegove metodologije  vladanja, drugič pa glede vsebine, tretjič in naprej pa je oboje uresničeval.

Janez Janša pa prav nasprotno! Njegova oblastiželjnost se je pokazala že zgodaj,   prvič na ravni  njegove metodologije  vladanja, drugič pa glede vsebine, tretjič in naprej pa je oboje uresničeval.

Po brionskem sporazumu, ki je določal tri-mesečni moratorij na implementacijo naše plebiscitarne odločitve in razglasitve  samostojne, suverene Republike Slovenije, je Janša takoj  pokazal  svojo metodologijo vladanja. Po ideji ali na pobudo dr. Petra Jambreka je  natanko mesec dni  po Brionih predlagal rošade čelnih republiških funkcionarjev: predsednik Izvršnega sveta Lojze Peterle naj bi odšel na položaj predsednika Skupščine,  predsednik Skupščine dr. France Bučar pa  na položaj predsednika Ustavnega sodišča. Predsednik Izvršnega sveta naj bi postal Igor Bavčar. Te rošade naj bi naredili ad hoc, ne glede na zakonsko pokritje oziroma  ne-pokritje, torej »revolucionarno«.

Midva z možem sva ga pred sestankom Sveta  Demosa dobro uro prepričevala, naj tega ne stori  - teden dni po  Brionski deklaraciji bi bil ta notranji spor škodljiv na znotraj in neresen navzven!  Ampak Janša se ni dal prepričati. Kolikor vem, je Jože Janši tudi tokrat sledil in  ga  podprl, a se niso strinjali ostali člani Sveta, tako da do teh rošad ni prišlo. Ostal oziroma nastal pa je vtis, da gre za oblast kot tako. In je tudi šlo! Krščanski demokrati, ki so dotlej delali predvsem za skupni cilj: osamosvojitev, so po tej Janševi akciji  previdno delali zase.

Foto: STA - Gorazd Pučnik, sin pokojnega državnika, je zbrane miril, ko so prekinjali Hribarjevo med govorom.

Vsebina Janševega političnega programa pa je prišla do izraza v  osnutku Programa Slovenske demokratične zveze, ki ga je pripravil za njen kongres v oktobru 1991.  V  osnutku je zapisal, da se mora celotna družbena struktura pomakniti na desno. Če bi bil zapisal, da se bo stranka SDZ zavzemala za  klasične vrednote ali tudi  klasične krščanske vrednote, bi to šlo, toda zahteva, da se celotna struktura družbe  premakne na desno, je avtoritarna zahteva, saj predpostavlja, da bo stranka, ki ima to zahtevo v svojem Programu, uporabila taka sredstva, da bo to dosegla  – in če gre za strukturo celotne  družbe, so nujne  avtoritarne, celo totalitarne metode, da bi preoblikovale celotno družbo!

Na takšen Program, ki naj bi ga sprejel kongres,  libertarni del  stranke ni mogel pristati. Večer pred kongresom smo se sestali predsednik SDZ dr. Dimitrij Rupel, dr. France Bučar, Igor Bavčar, dr. Dušan Keber, midva s Tinetom, Igor Omerza in morda še kdo, da bi prepričali Janšo, naj ta stavek iz osnutka črta oziroma preformulira. Štiri ure  smo ga prepričevali, pa se ni dal prepričati, četudi smo mu povedali, da bomo zapustili kongres, če  bo ta formulacija sprejeta kot Program stranke. Janša tega ni verjel in točno to se je naslednjega dne zgodilo. Ko je večina delegatov na kongresu osnutek potrdila kot  svoj Program, je  tretjina do polovice  delegatov vstala in v sosednji dvorani smo takoj ustanovili Demokratsko stranko, tisti, ki so ostali na kongresu,  pa so se preimenovali v Narodne demokrate.

Foto: STA - Na posvetu so med drugim nastopili tudi Janez Janša, Dimitrij Rupel, Lojze Peterle, Alenka Puhar in Gorazd Pučnik

Potem, ko smo - del  delegatov - ustanovili svojo stranko, je Janša nenadoma ostal  nekje vmes: k nam,  k svojim najbližjim kolegom ni mogel, k ostanku, tj. zdaj že bivše stranke SDZ pa mu tudi ni kazalo, saj je večji  del ustvarjalcev bivše stranke odšel h Demokratom.

Bila sem prisotna nekega dne v družbi kolegov, ko je Janša dejal: Jaz hočem imeti svojo stranko, saj sem videl, kaj je Peterle delal z Igorjem, ki nima svoje stranke (Šlo je za  ministra brez listnice.)

V  tej zadregi je Jože  spomladi 1992 povabil Janšo v  Socialdemokratsko stranko Slovenije.

Na volitvah leta 1992 kljub zavzetemu prepričevanju  prijateljev in kolegov nisem kandidirala in o dogajanju poslej vem iz medijev in pričevanj nekaterih  svojih bivših poslanskih kolegov in prijateljev.

                                              + + +

Kot čisti socialni demokrat in praktičen političen človek je Pučnik ugotovil, da bi  bila močna socialna demokracija  za Slovenijo, za novo državo, najboljša popotnica v prihodnost. Zato je - neobremenjen z zamerami do komunistov - v maju 1992 začel delovati v smeri združitve  Socialdemokratske stranke Slovenije in Prenoviteljev, stranke nekdanjih komunistov. (SDP - Stranka demokratične prenove) ter Žakljevih  Socialistov ( SSS – Socialistična stranka Slovenije). To Pučnikovo prizadevanje ni bilo omejeno le na Ljubljano, ampak  se je dogajalo tudi na terenu, med člani  vseh treh strank. Na vprašanje BN na seji  IO stranke, kdo vse  bo lahko postal član  združene  Social-demokratske stranke, ali tudi partijski sekretarji, je Pučnik odgovoril:  »Kučan in vsi  člani  SDP  - razen tistih štirih,  ki imajo krvave roke do komolcev«. (Osebno pričevanje BN avtorici.) Kdo to so, pa odloča sodišče oziroma zgodovinopisje na podlagi ugotovljenih dejstev.

Zanimiva pa ni bila le širina nameravanega združevanja, kakršno si je  Jože zamišljal, temveč tudi in še posebej vsebina. Gre za naslednja politična stališča, ki bi  odgovarjala tudi  stranki Prenoviteljev in  - dodajam  - ki bi Slovenijo, če bi se uresničila, oblikovala povsem drugače, kakor danes je!

Gre za naslednja stališča:

V privatizaciji podjetij morajo  svoj delež od dobička  dobiti tudi delavci;
Gozdov v naravi se ne vrača ne kmetom ne Cerkvi;
Cerkev mora biti  faktično ločena od države, kar pomeni, da   mora plačevati davke od nepremičnega premoženja, sama pa se finansira  iz posebnega »cerkvenega davka«  njenih članov.

(Informacijo posredoval avtorici E.M.P)

Te zahteve so  social-ekonomske, toda imele bi globoke politične,  družbene in kulturne posledice za ljudi, za Slovenijo!

Tretja zahteva  je izhajala iz Pučnikovih izkušenj iz Nemčije  - toda Slovenija ni Nemčija in prav to politično stališče je Pučnika pokopalo, kar je mogoče razbrati iz kasnejših posledic  dogajanja na politični sceni, ko je vse večji politični vpliv dobivala RKC, politično težo Janša, Pučnik pa  vse  manj moči.

Foto: STA - Posveta se je udeležil tudi predsednik republike Borut Pahor

Dogovarjanje o  združitvi se je brez rezultata vleklo skorajda do volitev 1992, ko so sklenili, da se bodo združevali po volitvah, na katerih je  Socialdemokratska stranka potegnila krajši konec. Vendar so Prenovitelji od  dr. Janeza Drnovška zahtevali, da  sklene koalicijsko pogodbo ne le z LDS, temveč tudi s Socialdemokratsko stranko, s čimer sta se strinjala tudi Drnovšek in Pučnik. Toda na sestanek  predsedstva Pučnikove stranke je prišel Janez Jaša, ki je  sporazumu nasprotoval in je zato propadel. Drnovšek je kljub temu  predstavnike Socialdemokratske stranke vzel v vlado ( Janšo, Pučnika).

Z zadnjimi volitvami se je končala tretja Janševa vlada. Že prvi dve sta preformatirali Slovenijo, ta, tretja, pa jo je  skoraj spravila na kolena: spremenila se je njena politična pokrajina.

O povezovanju obeh strank se po volitvah 1992 ni več govorilo. Na volilnem  kongresu SDSS maja 1993   v Litostroju sta bila za predsednika imenovana dva kandidata: Pučnik in na predlog  Grimsa dodatno  še  Janša, vendar je Pučnik  v dani politični situaciji ugotovil nesmiselnost svoje kandidature in je kot kandidat odstopil. Izvoljen je bil Janša.

In tako  je bila  začeta prihodnja politična in družbena pot R Slovenije!

Združevanje  strank je bilo po Janševi izvolitvi  za predsednika Socialdemokratske stranke končano. Začel se je njen intenziven zavoj na desno. Končno je  Janša stranko tudi preimenoval iz Socialdemokratske v  SDS, Slovensko demokratsko stranko, ki vsaj ne zavaja z imenom, kaj da je.   

Z zadnjimi volitvami se je končala tretja Janševa vlada. Že prvi dve sta preformatirali Slovenijo, ta, tretja, pa jo je  skoraj spravila na kolena: spremenila se je njena politična pokrajina. Odnosi, ki jih je uveljavljala Janševa  vlada, so bili do drugače mislečih sovražni, vlada je znova  uvedla politično sektaštvo med državljane, zmerjanje in žalitve od zgoraj navzdol, od vlade, posebej od samega premiera Janše so postale dnevna »politična  hrana« državljanov. Sovraštvo, primitivni vzgibi ljudi so zablesteli na  spletu, twitih  itd. do nikoli slutene višine, širine in globine. Pa ne le sovražne besede! Ves čas socializma  niso  bili  niti enkrat usmerjeni vodni topovi v protestnike niti niso bili zaplinjevani s solzivcem! Janša naj bi se spomnil, kako smo protestniki na Roški razgrajali, trobili na vso moč - za rešitev četverice (z Janšo na čelu), miličniki pa so res  gledali samo na  to, da ni bilo kakšne nesreče ali provokacije.

Odnos do kulture v  ožjem pomenu besede, do medijev, posebej STA in RTV  v času  zadnje Janševe vladavine so zaznale tudi evropske kulturne in politične institucije.  Iz države, ki je imela image svobodoljubne, smo postali  država z represivno vladavino, in prišteli so nas k  državam,  ki   se nagibajo na desno  - točno to je Janša uresničeval v času svojega vladanja, kar je bil tedaj, oktobra 1991,   zapisal v osnutku Programa   SDZ in  zaradi česar se je le-ta samo-ukinila.

V času tretje Janševe vlade  smo pristali med državami, naklonjenimi skrajnim desnim stališčem, med državami torej, ki se nagibajo k obuditvi nacifašizma. To je simbolično potrdila čestitka bivšega premiera Janeza Janše zmagovalki italijanskih volitev, neofašistki Giorgii Meloni. Tisti, ki  je že kdaj napovedala,  da bo grenila življenje slovenski skupnosti v Italiji! Ker da imajo preveč pravic. In da je bila vrnitev Narodnega doma Slovencem napaka. (Jo bo »popravila«? )

Če bi bil Janša še premier, bi to čestitko lahko nekako razumeli, da se pač spodobi, da zmagovalcu čestitaš za njegov volilni uspeh…,  toda kot zgolj predsednik stranke je s to čestitko dokazal, kje mu je mesto: na skrajni desni, med tistimi, ki dopuščajo obnavljanje fašistične logike v politiki in družbi.  Če bi Jože vedel za Janševo čestitko neofašistki Maloni, bi se »v grobu obrnil«. 

V času tretje Janševe vlade  smo pristali med državami, naklonjenimi skrajnim desnim stališčem, med državami torej, ki se nagibajo k obuditvi nacifašizma. To je simbolično potrdila čestitka bivšega premiera Janeza Janše zmagovalki italijanskih volitev, neofašistki Giorgii Maloni.

Ni prostora in časa, da bi dokazovala te trditve  s številnimi  primeri njegovih in vladinih pravnih deliktov in  grehov zoper  pravice in dostojanstvo  državljanov iz časa njegove vladavine.  Naj  pa  jih  osvetlim s simboličnim dogodkom! 

V vasici Imeno blizu Podčetrtka je s piknika, na katerem je bilo  nekaj sto članov SDS, v Dnevniku 18.  junija 2007 poročal novinar Jože Poglajen. Janševe  besede je  povzel, delno  navedel brez narekovajev. Navajam njegovo poročilo:

»O opoziciji, ki je bila  prej na oblasti 12 let, je dejal, da nima pravice oblast  razglašati za nesproščeno. To, da nekateri  govorijo,  kako je bilo  v nekdanji državi bolje  živeti, dokazuje, da osamosvojitev Slovenije še ni dokončana. Tudi zato je vlada med drugim brniško letališče  poimenovala po  Jožetu Pučniku. Prej se je imenovalo  Aerodrom Ljubljana in ta neslovenska beseda ni nikogar motila,  zdaj pa so zagnali vik in krik. Osamosvojitev  bo treba končati, tudi v kulturnem smislu, je svoj govor  končal  Janez Janša (…).«

Prvič to, da preimenovanje  brniškega letališča oziroma njegovo poimenovanje s Pučnikovim imenom ni bilo dejanje počastitve Joža Pučnika, temveč  politična manipulacija z njegovim imenom! Pač z namenom, označiti ne le politične, temveč tudi kulturne, duhovne spremembe slovenskega človeka.

Kaj pove ta Janševa izjava? Prvič to, da preimenovanje  brniškega letališča oziroma njegovo poimenovanje s Pučnikovim imenom ni bilo dejanje počastitve Joža Pučnika, temveč  politična manipulacija z njegovim imenom! Pač z namenom, označiti ne le politične, temveč tudi kulturne, duhovne spremembe slovenskega človeka. Vse Janševo naprezanje v času  njegovih vlad dokazuje njegov temeljni cilj: doseči, imeti absolutno oblast. Spremeniti narodni značaj  - to je  vzvišeni cilj vsakega avtoritarnega, totalitarnega režima! Ja, spremenil nas je, tudi v kulturnem smislu! Janšev vpliv je daljnosežen, tudi potem, ko nima več formalne oblasti - policaji še vedno pošiljajo  plačilne naloge za kazen protestnikom v času njegove vladavine. Njegovi »kadri« so na vseh ravneh, na vseh področjih - kot da se ni nič zgodilo, kot da je Janševo vladanje večno …

Janša nič ne dela brez namena. Tudi Bog in vera vanj je zgolj manipulativno sredstvo za njegovo oblast, kar dokazuje po  zmagi leve sredine  na zadnjih volitvah postavljeni jumbo plakat ob cesti z  napisom: Bog obvaruj Slovenijo, spodaj pa je  kratica njegove stranke: SDS.

Janša nič ne dela brez namena. Tudi Bog in vera vanj je zgolj manipulativno sredstvo za njegovo oblast, kar dokazuje po  zmagi leve sredine  na zadnjih volitvah postavljeni jumbo plakat ob cesti z  napisom: Bog obvaruj Slovenijo, spodaj pa je  kratica njegove stranke: SDS. Kakor da bi  se s porazom  njegove stranke na volitvah zgodila nacionalna katastrofa - ne pa  zgolj zmaga ene  politične strani po volji volivcev!

Seveda tudi levica ni nedolžna v tej slovenski »zgodbi« duhovnega poraza. Ob zavedanju odgovornosti  za prejšnji režim, njegovo sistemsko nasilje in povojne zločine, ki jih nikoli ni reflektirala in dejansko obžalovala in se prizadetim   opravičila, ni zmogla  ne volje in ne  moči, da bi se postavila kot suverena stranka. (Je pa »pridno« sodelovala pri  lastninjenju slovenskega premoženja. ) Tudi zato je (bila) lahko Jaševa vladavina  - tudi ko formalno ni bil na oblasti -  vedno  ne le prisotna, temveč v političnem in družbenem smislu vseskozi odločilni dejavnik: nanj so se ozirali vsi, tudi levi funkcionarji. Saj so se pa tudi morali neprestano bojevati zoper njegovo in njegovih podložnikov agresijo, ki se je kazala v ponaredkih, v lažeh, v spodkopavanju družbenega miru in kratenju dostojanstva ljudi.

S prevlado  Janševe  politične paradigme je bil dezavuiran tudi Program samega Demosa, ki je imel tri temeljne cilje:

Uvedba demokracije;

Osamosvojitev in ustanovitev lastne države R Slovenije;
Duhovna prostost, ki temelji na  narodni spravi  (tj. kultura v najširšem pomenu besede, ki torej obsega  tudi politični sistem).

Pučnikovo prizadevanje za  združitev/ustanovitev nove socialnodemokratske stranke je implicitno temeljilo na ideji sprave.

Če bi se ta Demosov Program  skupaj z ustanovitvijo  nove, evropske socialne demokracije, ki bi s so-partnerico neklerikalno krščansko demokracijo tvorili temeljni sodobni stranki, bi bila Slovenija danes povsem druga dežela in država. Z zmago Pučnikove politične paradigme bi se nam to lahko posrečilo!

                                             + + +

S tem referatom sem želela opozoriti na to,  kdaj in zakaj smo skrenili s socialdemokratske poti nazaj v čas avtoritarnih, totalitarnih vlad. Imeli smo priložnost zapustiti  tako črni kot rdeči klerikalizem, pa smo se vrnili nazaj,  več desetletji nazaj v zgodovino…  Z zmago in ravnanjem Janeza Janše smo zdrsnili na skrajni desni pol politike.

Jožeta je to dogajanje zelo prizadelo, tako da je verjetna hipoteza, da ni bila njegova bolezen vzrok za njegov odhod s čela Socialdemokratske stranke Slovenije; narobe, poslabšanje njegove bolezen naj bi bila posledica njegove politične likvidacije v njegovi lastni domovini.  

Jožeta je to dogajanje zelo prizadelo, tako da je verjetna hipoteza, da ni bila njegova bolezen vzrok za njegov odhod s čela Socialdemokratske stranke Slovenije; narobe, poslabšanje njegove bolezen naj bi bila posledica njegove politične likvidacije v njegovi lastni domovini.  

Če bi dr. Jožetu Pučniku priznali pozitivnost in daljnovidnost njegovega prizadevanja za sodobno, socialdemokratsko Slovenijo, bi ga najbolj oziroma bi ga sploh šele počastili, kakor si zasluži. In kakor bi si zaslužili tudi mi! 

Spomenka Hribar  

V Ljubljani, 3. oktobra 2022