Na posvetu so med drugim nastopili tudi Janez Janša, Dimitrij Rupel, Lojze Peterle, Alenka Puhar in Gorazd Pučnik, sin pokojnega državnika, ki je zbrane miril, ko so prekinjali Hribarjevo med govorom. Objavljamo njen tekst v celoti.
Prekinjena pot dr. Jožeta Pučnika
Jožeta sem spoznala v osemdesetih letih, ko je pogosteje prihajal v domovino, v Ljubljano in je pri naju s Tinetom po več dni prespal. Z diskusijami smo začeli zjutraj, potem je šel Jože v Ljubljano po opravkih in srečanjih s svojimi prijatelji in kolegi, midva z možem pa tudi po svojih opravkih. Popoldne ali pod večer se je vrnil k nama in po večerji smo spet zagnali diskusije… V prijetnem vzdušju ob medsebojnem razumevanju stvari, ki smo jih obravnavali, nam je čas hitro mineval; to so bili nepozabni tovariški, prijateljski pogovori. Naša srečanja v Tomišlju so se seveda končala, ko se je Jože za stalno naselil v Ljubljani. Naše sodelovanje - čeprav z redkejšimi osebnimi srečanji - pa se ves čas njegovega bivanja v domovini ni prekinilo.
Jože je bil izjemno tenkočuten za resnico in etiko.V njem ni bilo maščevalnosti. In res mu je šlo za Slovenijo, zaslovensko državo, pri čemer ni iskalosebnih koristi. Ni bil ne oblastiželjen nečastihlepen.
Jože je bil poštenjak, sprenevedati se ni znal, bil je človek hitrih odločitev, načelen, inteligenten, izobražen, dobronameren. In sočuten. Ko sem nesrečna in zaskrbljena čakala, kaj mi bo zaradi eseja Krivda in greh padlo na glavo, me je prav po očetovsko tolažil.
Ko so se začele v Sloveniji velike spremembe, se je rad vrnil v domovino. Ni pa vedel, v kakšno sredino bo prišel in kakšni ljudje mu bodo križali pot.
Spomenka Hribar: Če bi Jože vedel za Janševo čestitko neofašistki Meloni, bi se »v grobu obrnil«.
+ + +
Usodno - tudi za Jožeta samega - je bilo njegovo srečanje z Janezom Janšo. Kakor vsi mi, njegovi kolegi in prijatelji iz Odbora za varstvo človekovih pravic, ga je tudi Jože izjemno cenil.
Sta si bila pa v temelju različna, po značaju, po filozofski, družboslovni izobrazbi in predvsem po človeški, moralni plati.
Jože je bil izjemno tenkočuten za resnico in etiko. V njem ni bilo maščevalnosti. In res mu je šlo za Slovenijo, za slovensko državo, pri čemer ni iskal osebnih koristi. Ni bil ne oblastiželjen ne častihlepen.
Janez Janša pa prav nasprotno! Njegova oblastiželjnost se je pokazala že zgodaj, prvič na ravni njegove metodologije vladanja, drugič pa glede vsebine, tretjič in naprej pa je oboje uresničeval.
Janez Janša pa prav nasprotno! Njegova oblastiželjnost se je pokazala že zgodaj, prvič na ravni njegove metodologije vladanja, drugič pa glede vsebine, tretjič in naprej pa je oboje uresničeval.
Po brionskem sporazumu, ki je določal tri-mesečni moratorij na implementacijo naše plebiscitarne odločitve in razglasitve samostojne, suverene Republike Slovenije, je Janša takoj pokazal svojo metodologijo vladanja. Po ideji ali na pobudo dr. Petra Jambreka je natanko mesec dni po Brionih predlagal rošade čelnih republiških funkcionarjev: predsednik Izvršnega sveta Lojze Peterle naj bi odšel na položaj predsednika Skupščine, predsednik Skupščine dr. France Bučar pa na položaj predsednika Ustavnega sodišča. Predsednik Izvršnega sveta naj bi postal Igor Bavčar. Te rošade naj bi naredili ad hoc, ne glede na zakonsko pokritje oziroma ne-pokritje, torej »revolucionarno«.
Midva z možem sva ga pred sestankom Sveta Demosa dobro uro prepričevala, naj tega ne stori - teden dni po Brionski deklaraciji bi bil ta notranji spor škodljiv na znotraj in neresen navzven! Ampak Janša se ni dal prepričati. Kolikor vem, je Jože Janši tudi tokrat sledil in ga podprl, a se niso strinjali ostali člani Sveta, tako da do teh rošad ni prišlo. Ostal oziroma nastal pa je vtis, da gre za oblast kot tako. In je tudi šlo! Krščanski demokrati, ki so dotlej delali predvsem za skupni cilj: osamosvojitev, so po tej Janševi akciji previdno delali zase.
Gorazd Pučnik, sin pokojnega državnika, je zbrane miril, ko so prekinjali Hribarjevo med govorom.
Vsebina Janševega političnega programa pa je prišla do izraza v osnutku Programa Slovenske demokratične zveze, ki ga je pripravil za njen kongres v oktobru 1991. V osnutku je zapisal, da se mora celotna družbena struktura pomakniti na desno. Če bi bil zapisal, da se bo stranka SDZ zavzemala za klasične vrednote ali tudi klasične krščanske vrednote, bi to šlo, toda zahteva, da se celotna struktura družbe premakne na desno, je avtoritarna zahteva, saj predpostavlja, da bo stranka, ki ima to zahtevo v svojem Programu, uporabila taka sredstva, da bo to dosegla – in če gre za strukturo celotne družbe, so nujne avtoritarne, celo totalitarne metode, da bi preoblikovale celotno družbo!
Na takšen Program, ki naj bi ga sprejel kongres, libertarni del stranke ni mogel pristati. Večer pred kongresom smo se sestali predsednik SDZ dr. Dimitrij Rupel, dr. France Bučar, Igor Bavčar, dr. Dušan Keber, midva s Tinetom, Igor Omerza in morda še kdo, da bi prepričali Janšo, naj ta stavek iz osnutka črta oziroma preformulira. Štiri ure smo ga prepričevali, pa se ni dal prepričati, četudi smo mu povedali, da bomo zapustili kongres, če bo ta formulacija sprejeta kot Program stranke. Janša tega ni verjel in točno to se je naslednjega dne zgodilo. Ko je večina delegatov na kongresu osnutek potrdila kot svoj Program, je tretjina do polovice delegatov vstala in v sosednji dvorani smo takoj ustanovili Demokratsko stranko, tisti, ki so ostali na kongresu, pa so se preimenovali v Narodne demokrate.
Na posvetu so med drugim nastopili tudi Janez Janša, Dimitrij Rupel, Lojze Peterle, Alenka Puhar in Gorazd Pučnik
Potem, ko smo - del delegatov - ustanovili svojo stranko, je Janša nenadoma ostal nekje vmes: k nam, k svojim najbližjim kolegom ni mogel, k ostanku, tj. zdaj že bivše stranke SDZ pa mu tudi ni kazalo, saj je večji del ustvarjalcev bivše stranke odšel h Demokratom.
Bila sem prisotna nekega dne v družbi kolegov, ko je Janša dejal: Jaz hočem imeti svojo stranko, saj sem videl, kaj je Peterle delal z Igorjem, ki nima svoje stranke (Šlo je za ministra brez listnice.)
V tej zadregi je Jože spomladi 1992 povabil Janšo v Socialdemokratsko stranko Slovenije.
Na volitvah leta 1992 kljub zavzetemu prepričevanju prijateljev in kolegov nisem kandidirala in o dogajanju poslej vem iz medijev in pričevanj nekaterih svojih bivših poslanskih kolegov in prijateljev.
+ + +
Kot čisti socialni demokrat in praktičen političen človek je Pučnik ugotovil, da bi bila močna socialna demokracija za Slovenijo, za novo državo, najboljša popotnica v prihodnost. Zato je - neobremenjen z zamerami do komunistov - v maju 1992 začel delovati v smeri združitve Socialdemokratske stranke Slovenije in Prenoviteljev, stranke nekdanjih komunistov. (SDP - Stranka demokratične prenove) ter Žakljevih Socialistov ( SSS – Socialistična stranka Slovenije). To Pučnikovo prizadevanje ni bilo omejeno le na Ljubljano, ampak se je dogajalo tudi na terenu, med člani vseh treh strank. Na vprašanje BN na seji IO stranke, kdo vse bo lahko postal član združene Social-demokratske stranke, ali tudi partijski sekretarji, je Pučnik odgovoril: »Kučan in vsi člani SDP - razen tistih štirih, ki imajo krvave roke do komolcev«. (Osebno pričevanje BN avtorici.) Kdo to so, pa odloča sodišče oziroma zgodovinopisje na podlagi ugotovljenih dejstev.
Zanimiva pa ni bila le širina nameravanega združevanja, kakršno si je Jože zamišljal, temveč tudi in še posebej vsebina. Gre za naslednja politična stališča, ki bi odgovarjala tudi stranki Prenoviteljev in - dodajam - ki bi Slovenijo, če bi se uresničila, oblikovala povsem drugače, kakor danes je!
Gre za naslednja stališča:
V privatizaciji podjetij morajo svoj delež od dobička dobiti tudi delavci;
Gozdov v naravi se ne vrača ne kmetom ne Cerkvi;
Cerkev mora biti faktično ločena od države, kar pomeni, da mora plačevati davke od nepremičnega premoženja, sama pa se finansira iz posebnega »cerkvenega davka« njenih članov.
(Informacijo posredoval avtorici E.M.P)
Te zahteve so social-ekonomske, toda imele bi globoke politične, družbene in kulturne posledice za ljudi, za Slovenijo!
Tretja zahteva je izhajala iz Pučnikovih izkušenj iz Nemčije - toda Slovenija ni Nemčija in prav to politično stališče je Pučnika pokopalo, kar je mogoče razbrati iz kasnejših posledic dogajanja na politični sceni, ko je vse večji politični vpliv dobivala RKC, politično težo Janša, Pučnik pa vse manj moči.
Posveta se je udeležil tudi predsednik republike Borut Pahor
Dogovarjanje o združitvi se je brez rezultata vleklo skorajda do volitev 1992, ko so sklenili, da se bodo združevali po volitvah, na katerih je Socialdemokratska stranka potegnila krajši konec. Vendar so Prenovitelji od dr. Janeza Drnovška zahtevali, da sklene koalicijsko pogodbo ne le z LDS, temveč tudi s Socialdemokratsko stranko, s čimer sta se strinjala tudi Drnovšek in Pučnik. Toda na sestanek predsedstva Pučnikove stranke je prišel Janez Jaša, ki je sporazumu nasprotoval in je zato propadel. Drnovšek je kljub temu predstavnike Socialdemokratske stranke vzel v vlado ( Janšo, Pučnika).
Z zadnjimi volitvami se je končala tretja Janševa vlada. Že prvi dve sta preformatirali Slovenijo, ta, tretja, pa jo je skoraj spravila na kolena: spremenila se je njena politična pokrajina.
O povezovanju obeh strank se po volitvah 1992 ni več govorilo. Na volilnem kongresu SDSS maja 1993 v Litostroju sta bila za predsednika imenovana dva kandidata: Pučnik in na predlog Grimsa dodatno še Janša, vendar je Pučnik v dani politični situaciji ugotovil nesmiselnost svoje kandidature in je kot kandidat odstopil. Izvoljen je bil Janša.
In tako je bila začeta prihodnja politična in družbena pot R Slovenije!
Združevanje strank je bilo po Janševi izvolitvi za predsednika Socialdemokratske stranke končano. Začel se je njen intenziven zavoj na desno. Končno je Janša stranko tudi preimenoval iz Socialdemokratske v SDS, Slovensko demokratsko stranko, ki vsaj ne zavaja z imenom, kaj da je.
Z zadnjimi volitvami se je končala tretja Janševa vlada. Že prvi dve sta preformatirali Slovenijo, ta, tretja, pa jo je skoraj spravila na kolena: spremenila se je njena politična pokrajina. Odnosi, ki jih je uveljavljala Janševa vlada, so bili do drugače mislečih sovražni, vlada je znova uvedla politično sektaštvo med državljane, zmerjanje in žalitve od zgoraj navzdol, od vlade, posebej od samega premiera Janše so postale dnevna »politična hrana« državljanov. Sovraštvo, primitivni vzgibi ljudi so zablesteli na spletu, twitih itd. do nikoli slutene višine, širine in globine. Pa ne le sovražne besede! Ves čas socializma niso bili niti enkrat usmerjeni vodni topovi v protestnike niti niso bili zaplinjevani s solzivcem! Janša naj bi se spomnil, kako smo protestniki na Roški razgrajali, trobili na vso moč - za rešitev četverice (z Janšo na čelu), miličniki pa so res gledali samo na to, da ni bilo kakšne nesreče ali provokacije.
Odnos do kulture v ožjem pomenu besede, do medijev, posebej STA in RTV v času zadnje Janševe vladavine so zaznale tudi evropske kulturne in politične institucije. Iz države, ki je imela image svobodoljubne, smo postali država z represivno vladavino, in prišteli so nas k državam, ki se nagibajo na desno - točno to je Janša uresničeval v času svojega vladanja, kar je bil tedaj, oktobra 1991, zapisal v osnutku Programa SDZ in zaradi česar se je le-ta samo-ukinila.
V času tretje Janševe vlade smo pristali med državami, naklonjenimi skrajnim desnim stališčem, med državami torej, ki se nagibajo k obuditvi nacifašizma. To je simbolično potrdila čestitka bivšega premiera Janeza Janše zmagovalki italijanskih volitev, neofašistki Giorgii Meloni. Tisti, ki je že kdaj napovedala, da bo grenila življenje slovenski skupnosti v Italiji! Ker da imajo preveč pravic. In da je bila vrnitev Narodnega doma Slovencem napaka. (Jo bo »popravila«? )
Če bi bil Janša še premier, bi to čestitko lahko nekako razumeli, da se pač spodobi, da zmagovalcu čestitaš za njegov volilni uspeh…, toda kot zgolj predsednik stranke je s to čestitko dokazal, kje mu je mesto: na skrajni desni, med tistimi, ki dopuščajo obnavljanje fašistične logike v politiki in družbi. Če bi Jože vedel za Janševo čestitko neofašistki Maloni, bi se »v grobu obrnil«.
V času tretje Janševe vlade smo pristali med državami, naklonjenimi skrajnim desnim stališčem, med državami torej, ki se nagibajo k obuditvi nacifašizma. To je simbolično potrdila čestitka bivšega premiera Janeza Janše zmagovalki italijanskih volitev, neofašistki Giorgii Maloni.
Ni prostora in časa, da bi dokazovala te trditve s številnimi primeri njegovih in vladinih pravnih deliktov in grehov zoper pravice in dostojanstvo državljanov iz časa njegove vladavine. Naj pa jih osvetlim s simboličnim dogodkom!
V vasici Imeno blizu Podčetrtka je s piknika, na katerem je bilo nekaj sto članov SDS, v Dnevniku 18. junija 2007 poročal novinar Jože Poglajen. Janševe besede je povzel, delno navedel brez narekovajev. Navajam njegovo poročilo:
»O opoziciji, ki je bila prej na oblasti 12 let, je dejal, da nima pravice oblast razglašati za nesproščeno. To, da nekateri govorijo, kako je bilo v nekdanji državi bolje živeti, dokazuje, da osamosvojitev Slovenije še ni dokončana. Tudi zato je vlada med drugim brniško letališče poimenovala po Jožetu Pučniku. Prej se je imenovalo Aerodrom Ljubljana in ta neslovenska beseda ni nikogar motila, zdaj pa so zagnali vik in krik. Osamosvojitev bo treba končati, tudi v kulturnem smislu, je svoj govor končal Janez Janša (…).«
Prvič to, da preimenovanje brniškega letališča oziroma njegovo poimenovanje s Pučnikovim imenom ni bilo dejanje počastitve Joža Pučnika, temveč politična manipulacija z njegovim imenom! Pač z namenom, označiti ne le politične, temveč tudi kulturne, duhovne spremembe slovenskega človeka.
Kaj pove ta Janševa izjava? Prvič to, da preimenovanje brniškega letališča oziroma njegovo poimenovanje s Pučnikovim imenom ni bilo dejanje počastitve Joža Pučnika, temveč politična manipulacija z njegovim imenom! Pač z namenom, označiti ne le politične, temveč tudi kulturne, duhovne spremembe slovenskega človeka. Vse Janševo naprezanje v času njegovih vlad dokazuje njegov temeljni cilj: doseči, imeti absolutno oblast. Spremeniti narodni značaj - to je vzvišeni cilj vsakega avtoritarnega, totalitarnega režima! Ja, spremenil nas je, tudi v kulturnem smislu! Janšev vpliv je daljnosežen, tudi potem, ko nima več formalne oblasti - policaji še vedno pošiljajo plačilne naloge za kazen protestnikom v času njegove vladavine. Njegovi »kadri« so na vseh ravneh, na vseh področjih - kot da se ni nič zgodilo, kot da je Janševo vladanje večno …
Janša nič ne dela brez namena. Tudi Bog in vera vanj je zgolj manipulativno sredstvo za njegovo oblast, kar dokazuje po zmagi leve sredine na zadnjih volitvah postavljeni jumbo plakat ob cesti z napisom: Bog obvaruj Slovenijo, spodaj pa je kratica njegove stranke: SDS.
Janša nič ne dela brez namena. Tudi Bog in vera vanj je zgolj manipulativno sredstvo za njegovo oblast, kar dokazuje po zmagi leve sredine na zadnjih volitvah postavljeni jumbo plakat ob cesti z napisom: Bog obvaruj Slovenijo, spodaj pa je kratica njegove stranke: SDS. Kakor da bi se s porazom njegove stranke na volitvah zgodila nacionalna katastrofa - ne pa zgolj zmaga ene politične strani po volji volivcev!
Seveda tudi levica ni nedolžna v tej slovenski »zgodbi« duhovnega poraza. Ob zavedanju odgovornosti za prejšnji režim, njegovo sistemsko nasilje in povojne zločine, ki jih nikoli ni reflektirala in dejansko obžalovala in se prizadetim opravičila, ni zmogla ne volje in ne moči, da bi se postavila kot suverena stranka. (Je pa »pridno« sodelovala pri lastninjenju slovenskega premoženja. ) Tudi zato je (bila) lahko Jaševa vladavina - tudi ko formalno ni bil na oblasti - vedno ne le prisotna, temveč v političnem in družbenem smislu vseskozi odločilni dejavnik: nanj so se ozirali vsi, tudi levi funkcionarji. Saj so se pa tudi morali neprestano bojevati zoper njegovo in njegovih podložnikov agresijo, ki se je kazala v ponaredkih, v lažeh, v spodkopavanju družbenega miru in kratenju dostojanstva ljudi.
S prevlado Janševe politične paradigme je bil dezavuiran tudi Program samega Demosa, ki je imel tri temeljne cilje:
Uvedba demokracije;
Osamosvojitev in ustanovitev lastne države R Slovenije;
Duhovna prostost, ki temelji na narodni spravi (tj. kultura v najširšem pomenu besede, ki torej obsega tudi politični sistem).
Pučnikovo prizadevanje za združitev/ustanovitev nove socialnodemokratske stranke je implicitno temeljilo na ideji sprave.
Če bi se ta Demosov Program skupaj z ustanovitvijo nove, evropske socialne demokracije, ki bi s so-partnerico neklerikalno krščansko demokracijo tvorili temeljni sodobni stranki, bi bila Slovenija danes povsem druga dežela in država. Z zmago Pučnikove politične paradigme bi se nam to lahko posrečilo!
+ + +
S tem referatom sem želela opozoriti na to, kdaj in zakaj smo skrenili s socialdemokratske poti nazaj v čas avtoritarnih, totalitarnih vlad. Imeli smo priložnost zapustiti tako črni kot rdeči klerikalizem, pa smo se vrnili nazaj, več desetletji nazaj v zgodovino… Z zmago in ravnanjem Janeza Janše smo zdrsnili na skrajni desni pol politike.
Jožeta je to dogajanje zelo prizadelo, tako da je verjetna hipoteza, da ni bila njegova bolezen vzrok za njegov odhod s čela Socialdemokratske stranke Slovenije; narobe, poslabšanje njegove bolezen naj bi bila posledica njegove politične likvidacije v njegovi lastni domovini.
Jožeta je to dogajanje zelo prizadelo, tako da je verjetna hipoteza, da ni bila njegova bolezen vzrok za njegov odhod s čela Socialdemokratske stranke Slovenije; narobe, poslabšanje njegove bolezen naj bi bila posledica njegove politične likvidacije v njegovi lastni domovini.
Če bi dr. Jožetu Pučniku priznali pozitivnost in daljnovidnost njegovega prizadevanja za sodobno, socialdemokratsko Slovenijo, bi ga najbolj oziroma bi ga sploh šele počastili, kakor si zasluži. In kakor bi si zaslužili tudi mi!
Spomenka Hribar
V Ljubljani, 3. oktobra 2022
