Pred več kot desetimi leti je Zoran Janković pomagal svojemu sinu do mature, v teh dneh pa naj bi poskrbel še za to, da mu ne bo treba delati do konca življenja. To bi gotovo omogočal zaslužek v višini 12,5 milijona evrov, kolikor znaša razlika med nakupno in prodajno ceno travnika ob severni ljubljanski obvoznici, ki je po zaslugi novopečenega ministra za kmetijstvo Dejana Židana v enem tednu »čudežno« postal zazidljiv. Da bi poslu prikrili sledi, so ga zapeljali čez podjetje v obliki poštnega nabiralnika na Cipru.
Ko je sporna zadeva prišla nepričakovano v javnost, je Janković takoj pohitel z izjavo, da s tem nima nič in da je njegova vest čista. Ali je res tako in ali so čisti tudi žepi njegovih sinov, naj bi zdaj preverjali preiskovalni organi. In bati se je, da bodo na koncu ugotovili nekaj podobnega kot pri tisti ovadbi, ki je nekaj let ležala v policijskem predalu v Postojni – da Mercator v poslih z Jankovićevimi družinskimi podjetji (Electo in Volosom) ni bil oškodovan in da zato ni elementov suma kaznivih dejanj. Večerje, ki jih notranji ministrici Katarini Kresal v ljubljanski prestižni restavraciji As plačuje ljubljanski župan, očitno niso zastonj.Zoran Janković je že sredi devetdesetih let, še preden ga je politika nastavila v vodstvo Mercatorja, ugotovil, kako pomembna je primarna akumulacija kapitala. V gradbeništvu, s čimer se je tedaj ukvarjal, so zelo pomembna zemljišča. S parcelami se lahko hitro in dobro zasluži. Še posebno če jih kupiš poceni in nato drago prodaš, vmes pa dosežeš spremembo namembnosti. Jankovićeva Electa, kot piše na njihovi spletni strani, »že od svoje ustanovitve pod najboljšimi pogoji in z bogato bero referenc tako v Sloveniji kot v tujini odkupuje zemljišča vseh vrst …«
Nekdanji predsednik Milan Kučan bi danes gotovo ponovil svojo »modro misel«, da je vsakdo nedolžen, dokler mu krivda ni dokazana. Raja, ki v Ljubljani voli Jankovića, pa bo spet samo zamahnila z roko in lakonično dejala, da je sedanji župan v primerjavi s svojima predhodnicama (seveda z istega političnega brega) vsaj kaj naredil za Ljubljano. Da je ob tem poskrbel še zase, zanje ni pomembno. V nogometni evforiji, ki je zajela državo, je raja začasno pozabila na kruh, pomembne so samo še igre. In seveda Jankovićev stadion v Stožicah, pa naj stane kolikor hoče.
Slovenija postaja vse bolj podobna mafijski državi, v kateri so tisti, ki so na oblasti, nedotakljivi in kjer se usluga vrača s protiuslugo. Ker so pod vplivom vladajoče elite, preiskovalni in sodni organi ne opravljajo svojega dela. Najbolj zaščiten in prvi na seznamu nedotakljivih je danes prav gotovo ljubljanski župan Janković – njegov »politični angel varuh« prihaja iz Murgel. Tistemu, ki ga varuje dolga Kučanova roka, pa je očitno dovoljeno marsikaj. Janković je zaščiten kot kočevski medved in se tako oholo tudi obnaša. Do političnih nasprotnikov je nesramen in žaljiv, v Ljubljani pa hoče imeti prvo in zadnjo besedo.
Ljubljanski župan je karakterno zelo blizu velikemu oranžnemu dvoličnežu – predsedniku stranke Zares Gregorju Golobiču. Poleg skupnega političnega angela varuha ju druži kaj drugega kot denar in poštni nabiralniki – Golobič jih ima v Amsterdamu, sledi družine Janković pa vodijo na Ciper. In oba se pred javnostjo pretvarjata za socialno čuteča levičarja, svoje dobičkonosne zasebne posle pa sklepata pod mizo. Janković je že pred leti, še v času Mercatorja, po Borisu Stadlerju na sumljiv način reševal Golobičev poslovni imperij (tudi to zgodbo že nekaj časa obdelujejo preiskovalni organi), ko pa je postal župan Ljubljane, se je spomnil mestne kartice urbana, in posel je seveda dobila kdo drug kot Ultra. Tisto podjetje, v katerem je Golobič zatajil svoj posredni lastniški delež in se pred javnostjo nonšalantno lagal, da ni lastnik poštnega nabiralnika na Nizozemskem.
Ob vsem tem pa tri mesece pred lokalnimi volitvami sedanji ljubljanski župan (še) nima protikandidata, ki bi ga lahko ogrozil. V Janševi SDS se raje tolažijo, da je Janković sam sebi največji nasprotnik.
