Zdravniška zbornica zanika obsedenost s privatizacijo

Izjava zbornice:

Zdravniška zbornica Slovenije zavrača podtikanja, da je obsedena s privatizacijo zdravstva

V več medijih (Ona, 16. april 2019; Mladina, 19. april 2019) so se pojavili zapisi o tem, da Zdravniška zbornica Slovenije podpira privatizacijo v zdravstvu ali da je z njo celo obsedena. Kot primer navajamo intervju v Oni, kjer je dr. Dušan Keber izjavil, da ga to skrbi oziroma da zbornica podpira s privatizacijo obsedeni Fides in Praktik.um. Zdravniška zbornica Slovenije pojasnjuje, da so tovrstne izjave podtikanja, ki jih je treba zavrniti. Zdravniška zbornica Slovenije ni obsedena s privatizacijo zdravstva, prav tako ne dela za »plazečo se privatizacijo«, kot v komentarju za Mladino piše Janko Lorenci.

Kot osrednja slovenska stanovska organizacija zdravnikov in zobozdravnikov si Zdravniška zbornica Slovenije prizadeva izključno za izboljšanje pogojev dela za zdravnike in zobozdravnike, da bi ti lahko varno in kakovostno obravnavali paciente. Zbornica ob tem poudarja, da ni pomembno, v kakšnem delovnopravnem statusu deluje posamezni zdravnik, temveč ali svoje delo opravlja strokovno in za pacienta varno.

Zbornica združuje več kot 11 tisoč članov, od katerih jih večina deluje v mreži javnega zdravstva: zaposleni so v javnih zdravstvenih zavodih, manjšina jih je koncesionarjev, ki so prav tako del javne mreže. Najmanjši delež članov je čistih zasebnikov, ki svoje storitve opravljajo zunaj mreže javnega zdravstva. Zdravniška zbornica je kot stanovska organizacija dolžna zastopati interese vseh članov, ne da bi favorizirala katerokoli od teh skupin na račun druge skupine ali na račun kakovosti zdravstvenega sistema kot celote.

Podatki primerjav z drugimi državami zelo jasno kažejo, da po številu zdravnikov zaostajamo za državami, s katerimi se sicer tako radi primerjamo. Vzdrževanje zdravstvenega sistema je mogoče le na račun preobremenjenih zdravnikov in v nekaterih primerih tudi drugih zdravstvenih delavcev. K poslabšanju pogojev dela zdravnikov in zobozdravnikov v slovenskem zdravstvenem sistemu bistveno prispeva tudi nepotrebno nalaganje vse več administrativnih bremen, naloženih s strani Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS). Večina administrativnih opravil ne prispeva k bolj kakovostni ali varni obravnavi pacientov, temveč je namenjenih obračunavanju storitev in nadzorovanju zdravniškega dela. Zdravniška zbornica Slovenije odločno opozarja na to, da je treba zdravnike in zobozdravnike razbremeniti teh bremen.

Prav tako vedno znova glasno opozarjamo na vrsto slabih zakonskih rešitev, sprejetih v času ministrovanja Milojke Kolar Celarc. Zaskrbljeni pa smo tudi zaradi čakalnih vrst v zdravstvu, še posebej v delu, ki se nanaša na nedopustno dolgo čakanje, na kar smo kot stanovska organizacija zdravniške stroke tudi dolžni opozarjati.

Zdravniška zbornica Slovenije nima nobenih vzvodov, s katerimi bi lahko vplivala na skrajšanje čakalnih vrst, lahko pa podaja predloge, kako bi jih skrajšali. V tej luči je zbornica že v letu 2017 na predlog Odbora za zasebno dejavnost pripravila anketo med zasebnimi zdravniki in zobozdravniki, ali so pripravljeni pomagati kolegom v javni mreži in sodelovati pri programih skrajševanja čakalnih vrst, če bi bil za to zagotovljen dodaten denar. Zasebni zdravniki in zobozdravniki so v velikem deležu izrazili pripravljenost (kot bi bilo povsem možno, da te pripravljenosti tudi ne bi izkazali). Kljub temu pa se odločevalci strokovni razpravi o tem vprašanju izogibajo. Bolniki so tako še naprej prevečkrat primorani pomoč na stroške ZZZS iskati v tujini.

Ob tej priložnosti želimo opozoriti še na pojav, ki paciente, ki so se odločili za zdravljenje pri zasebnikih, postavlja v neenakopraven oziroma diskriminatoren položaj. ZZZS je namreč zdravnikom, ki so zunaj javne zdravstvene mreže, enostransko onemogočil dostop do podatkov, s katerimi lahko razpolagajo zdravniki, ki delujejo v mreži. Gre za resnično nevarno potezo, o kateri doslej v javnosti ni nihče razpravljal. Zdravniki in zobozdravniki, ki imajo dovoljenje za delo in licenco, s katero dokazujejo svojo usposobljenost, so odrezani od vira informacij o svojih pacientih. Ti so kljub temu, da plačujejo prispevke za »javno zdravstvo«, z obiskom pri zasebniku kaznovani tudi s tem, da zdravnik ne more dostopati do njihovih podatkov, ki so »shranjeni« v javnem zdravstvu. In velja tudi v nasprotni smeri: zdravnik zasebnik nima možnosti, da bi svoje ugotovitve posredoval v javni zdravstveni sistem. Predstavljajmo si, da se je bolnik oglasil na ponovni pregled pri zdravniku dermatologu zasebniku zaradi kožnega znamenja. Prejšnji izvidi so »varno shranjeni« v javnem zdravstvenem sistemu, zdravnik zasebnik jih ne more primerjati z aktualnim stanjem. Lahko bi rekli, da je ZZZS »privatiziral« pacientove podatke.

V tem, da se odkrito pogovarjamo o vseh vidikih slovenskega zdravstvenega sistema in iščemo možne rešitve za trenutne razmere v dobro pacienta, v zdravniški zbornici ne vidimo nobenega znaka za kakršno koli obsedenost ali podpiranje »plazeče se privatizacije«.

Smo pa in vedno bomo opozarjali na zmogljivosti, s katerimi razpolagajo zasebniki, in podpiramo takšen zdravstveni sistem, ki bo pripravljen in zmožen vključevati vse zdravnike in zobozdravnike, med katerimi bi pacienti lahko res svobodno izbirali, ne glede na to, ali so del javnega ali zasebnega zdravstva. Nekatere rešitve so zelo preproste in smo jih že večkrat predlagali tako ministrstvu za zdravje kot ZZZS, vendar doslej za naše predloge ni bilo posluha. Upamo pa, da se bodo razmere sčasoma toliko spremenile, da bo v našem zdravstvenem sistemu zaželeno in cenjeno tudi delo zasebnih zdravnikov in zobozdravnikov.