Razvpiti kapetan Ozne Zdenko Roter priznal: Uporabili so me za pacifikacijo škofa Vovka

Razgovoril se je zlasti o svojih odnosih do škofa Vovka in njegov zažigu. »Kar se mene tiče, imam čisto vest do sebe in do drugih. V danem trenutku sem storil, kar bi moral,« je dejal 94-letni Roter.

Nekaj odlomkov:

»Zanimivo je bilo z škofom Vovkom govoriti in trgovati«

»Škof Vovk je bil preprost človek, urejen, a brez bleščavosti. Glede pogleda na svet je bil po mojem vtisu naiven, mislil je, da so ljudje bolj dobri in da ni veliko slabih; naiven je bil tudi do svoje okolice. V vojni med Cerkvijo in državo je bil avtomatično na drugi strani. V nekem trenutku je po svoji naivnosti padel v emigrantsko igro, ko so poslali prek dr. Leniča do njega željo po obveščevalnih podatkih. Kje je letališče in takšne čudne teči. Ti podatki so romali tudi nazaj, a kurir je bil ujet. Lenič je to potrdil in škof se je znašel v zosu. Tu se začne igra, v kateri sem deloma tudi jaz.

Visoki funkcionarji z imeni in priimki so najprej s škofom o tem govorili in skušali to »tržiti«. Kar pa ne pomeni, da so bili tudi pametni. Do kraja so ga razjezili … Ko iz tega ni bilo nič, so me poklical, naj z njim govorim jaz. Obiskal sem škofa in on mene. Poskušal je intervenirati za razne stvari, sam pa sem skušal tržiti, da bi glede škofa Stepinca kdaj ravnal tako in ne drugače. Ne nekaterih točkah sva se celo ujela. Denimo pri t. i. dovolilnicah za poučevanje verouka. Državna oblast je zaradi kolaboracij diferencirano delila pedagoška dovoljenja za poučevanje verouka … Zanimivo je bilo z njim govoriti in trgovati.«

»Tisti, ki je prižgal vžigalico, ni hotel govoriti, nihče ni nanj pritiskal«

»Leto 1952 je bilo hudo leto … V takem ozračju je prišlo do ideje, da bi v župniji Stopiče (pri Novem mestu), kjer je bil postojanka vojaške straže in nato domobrancev, škof Vovk blagoslovil orgle. Delitev na partizane in na domobrance je bila v teh krajih zelo ostra, kolektivno dušo je bremenil poboj partizanov (tudi z noži) na Javorovici. Nekdo se je spomnil, ne vem kdo, da je treba demonstrirati zoper škofa. Moj prijatelj iz notranjega oddelka (policije) mi je sporočil, da se pripravljajo demonstracije na škofa in da lahko pride do kakšne neumnosti.

Tudi šef SDV, isti, ki je bil zaslužen, da sem edini ostal živ, ko smo morali jurišati, me je z depešo obvestil o demonstracijah. Najprej so ga nameravali ustaviti na mestu, kjer je bila na poti na Gorjance vojašnica, nato pa se je nekdo spomnil, da bi bilo treba že na kolodvoru demonstrirati in preprečiti prihod škofa v Stopiče.

Zgodilo se je, da je iz vlaka škof izstopil in zagorel. Že prej, v tunelu, ga je nekdo polil z neko gorečo snovjo, tudi po kolarju, in šibica, ki je zagorela, ga je vžgala. Na srečo je bil tam miličnik, ki ga je z vojaškim plaščem pokril in pogasil ogenj … Tisti, ki je prižgal vžigalico, je trdil, da si je zgolj prižgal šibico. Bil je obsojen za prekršek in dobil dva meseca. Nič ni hotel govoriti, nihče ni nanj pritiskal; delal je v cestnem podjetju, bil premeščen v Škofjo Loko, kjer se za njim sled izgubi.«

»Potem ko sem dobil obvestilo, da se pripravljajo demonstracije, sem obvestil notranjega ministra Borisa Kraigherja in načelnika SDV Dušana Bravničarja. Kraigher mi je rekel: ali so nori, ali ne vedo, kaj se dogaja na tem svetu? Telefoniral sem šefu v Novo mesto, ta pa me je nekam poslal; naj si vtaknem za vrat te svoje blodnje, on da je to skoordiniral z Ljubljano. Demonstracije bodo, tudi če se postavim na glavo.

To velja tudi za Kraigherja. Obvestil sem Kraigherja, potem pa se je v 24. urah zgodilo, kar se je. Kraigher je skorajda ponorel … Poskusil sem ugotoviti, kdo je tisto ljubljansko središče. Prišel sem do zaključka, da je demonstracije zelo verjetno koordiniral z Nikom Šilihom (vodja Ozne, pomočnik šefa Udbe za Slovenijo od leta 1947, veleposlanik SFRJ v Tuniziji, op. a.). Dokazov nimam. Kdo pa je imel parklje vmes pri polivanju in zažigu, pa nikoli nisem mogel dognati. Sumil sem.«

»Nikoli nisem dobil vtisa, da z nejevoljo prihaja na obisk, ko sva se dogovorila«

»S škofom Vovkom sem se dobil, obiskal sem ga tudi v bolnici. Večkrat sva govorila do njegove smrti. Nikoli nisem dobil vtisa, da z nejevoljo prihaja na obisk, ko sva se dogovorila. Kjerkoli je to bilo, je rad prišel. Imam pa slab občutek, da bi mogoče moral storiti kaj več. Misterij tega mojega sodelavca Petra, kot ga večkrat imenujem, bi moral razčistiti do kraja. Mislim, da je to ena od nitk, ki povezuje ta najbolj mračni del tega dogodka.

Demonstracije še nekako, te se da razumeti, ampak to nasilno dejanje pa ne. O tem sem že pisal: eni mi verjamejo, drugi ne. Kar zadeva mene, imam čisto vest do sebe in do drugih. V danem trenutku sem storil, kar bi moral. Tisti, ki morda vedo kaj več, bi morali enkrat povedati, ne verjamem pa, da se bo to kdaj zgodilo. Domnevni akterji so vsi mrtvi …

Očitno so neke mučke bile, poznavajoč mene očitno niso hoteli tvegati nobene nove zgodbe. Uporabili so me za pacifikacijo škofa – to pa ja.«