Ptički so žvrgoleli, listje je šelestelo, dete je vekalo, odmevale so partizanske pesmi in o pokojniku se je govorilo samo najlepše, izbrane stvari. Nihče bolj od raziskovalca in ustvarjalca javnega mnenja Nika Toša, ki se je dolgoletnemu prijatelju in sodelavcu poklonil z dolgim govorom, v katerem je povedal marsikaj o Zdenku Roterju, spretno pa je obšel tisto, zaradi česar pokojni akademik in sociolog za mnoge ni najprej intelektualec.

Primož Lavre

Socialistični bon vivant

Jasno, česa drugega ni bilo pričakovati. Na pogrebu, na katerega je poleg sorodnikov in prijateljev prišel še živ del nekdanje socialistične tovarišije, kjer je po cerkvenem pokopališču korakala in pokala »partizanska četa«, seveda ni nihče na glas govoril o tem, da je bil Zdenko Roter po vojni član tajne policije in je napredoval celo do čina kapetana, preden je presedlal v uglednejše akademske vode in postal nekakšen socialistični bon vivant. Au revoir, mon ami (nasvidenje, prijatelj) je dejal Toš in spomnil, kako sta na nekdanjega v siromaštvu odraslega proletarca močan vtis naredila Pariz in francoski način življenja.

Bonvivanstvo je bilo, domnevamo, v tistih časih omejeno bolj na Ljubljano, medtem ko je Roter v Belo krajino hodil zaradi drugih užitkov. Z ženo Zofijo, doma iz belokranjske vasice Svržaki, sta ob koncih tedna rada pribežala v deželo ob Kolpi, kjer se je na nekdanjem osvobojenem ozemlju Roter čisto podomačil in postal celo lovec. To je pojasnilo prisotnost članov Lovskega društva Metlika, ki so na pogrebu s prapori delali društvo borčevskim praporščakom – Zdenko je pustil sledi v snegu in naših srcih, smo slišali od šefa metliških lovcev.

Primož Lavre

Korenine že pred leti umrle soproge pa pojasnjujejo, zakaj je nekdanji oznovec in zaprisežen levičar pokopan na zanj vse prej kot običajnem podeželskem cerkvenem pokopališču. Rosalnice se namreč ponašajo s kar tremi gotskimi cerkvicami in so znane kot romarsko središče pri Treh farah. Takega navala levičarjev iz vse Slovenije verjetno niso doživele vse od konca druge svetovne vojne.

Politiki, akademiki, novinarji

Pričakovano je prišel nekdanji predsednik države Milan Kučan, čigar svetovalec je bil Roter v 90. letih. Prišla sta Tine in Spomenka Hribar, na katera je Zdenko Roter naredil močan vtis s knjigo Pravi obraz, v kateri je kot eden redkih vplivnežev nekdanjega režima kritično pisal o povojnih pobojih. Zakonca je v Rosalnice z avtom dostavil Franci Kek, ki mu je Gregor Golobič namignil, da želita na pogreb in potrebujeta prevoz. Tudi Golobič in njegov dolgoletni tovariš Bogdan Biščak sta prišla v Belo krajino, prav tako njun nekdanji kolega iz LDS in Zares Roman Jakič.

Primož Lavre

Med relikti nekdanjega varnostno-obveščevalnega sistema je izstopal Silvo Komar. Prišel je tudi nekdanji svetovalec bivšega predsednika Danila Türka Franci Perčič, javnosti morda najbolj znan po tem, da je pred leti tožil Janeza Janšo, ko ga je ta označil za udbovca. Akademsko sfero so poleg Toša predstavljali nekdanji rektor Univerze v Ljubljani Stane Pejovnik, nekdanji profesor (in politik) Dušan Plus, Roterjev kolega s FSPN (in nato FDV) Rudi Rizman, pa univerzitetni predavatelj, pravnik in večkratni minister Rado Bohinc.

Na pogrebu je bil tudi likovnik in predavatelj na Filozofski fakulteti Božidar Flajšman, ki pa je na pogreb prišel bolj kot občudovalec partizanstva in Roterja. Medijska pokritost pogreba je bila slaba, je pa zato v Rosalnice prišlo nekaj vidnih medijskih delavcev. Dolgoletni novinar in nesojeni evropski poslanec Uroš Lipušček denimo, pa nekdanji direktor STA in današnji šef kranjske mestne uprave Bojan Veselinovič ter urednik Sobotne priloge Dela Ali Žerdin.

Primož Lavre

Dialog z opečenim škofom

Roterju v slovo je pevski zbor zapel nekaj partizanskih klasik (Na oknu glej obrazek bled, Počiva jezero v tihoti), a najbolj zgovorna pesem, ki jo je bilo slišati na pogrebu, je bila Non, je ne regrette rien (Ne, ničesar ne obžalujem) kultne francoske pevke Edith Piaf. Lahko jo vzamemo kot poklon Roterjevi ljubezni do Francije, lahko pa tudi kot kljubovalni odziv družine Roterjevim kritikom, ki težko požrejo, da se večina slovenske javnosti od pomembnega sodelavca komunističnega režima poslavlja predvsem kot od uglednega intelektualca in se pretvarja, da so bila oznovska in kasneje udbovska leta nepomembna in kvečjemu nabiranje izkušenj.

»Iz preiskovalca je postal raziskovalec,« je bilo še največ, kar smo v govoru Nika Toša slišali na to temo. Roterjev kolega sociolog je poudaril, da se je bivši član tajne policije prelevil v preučevalca religij, da se je kot sociolog spopadal z dogmatskim socializmom in klerikalizmom ter vzpostavil projekt dialoga med marksizmom in kristjani. Toš je zamudil priložnost povedati, da se je ta dialog začel, ko je Roter kot agent Ozne v bolnišnici zasliševal hudo opečenega škofa Antona Vovka.

Galerija

Primož Lavre