Ne morem, da se ne bi strinjala z njim. Ne potrebujemo tega hinavskega praznika in poceni rož iz Lidla. Sploh pa ne po tem, ko o položaju žensk na javni nacionalni televiziji razpravljajo dame, ki imajo največ težav s tem, koliko in kakšne komplimente sprejemati od moških. To je tudi največja težava priljubljenega opozicijskega televizijskega voditelja, češ kaj je narobe s tem, če pohvalim kolegici joške in rit. V bistvu čisto nič, dragi kolega, če si boš po tem sam dal klofuto, ker si prostaški.
Eva kuha joto
Ko se ena od bolj izpostavljenih televizijskih voditeljic mlajše generacije neumno hihita ob vprašanju ženske enakopravnosti in je fokus njenega govorjenja samo na jaz, jaz in spet jaz, in ko ena vidnejših slovenskih političark zgroženo zavrača feministične ideje, kot bi šlo za neko satanistično gibanje, se resno vprašam, čemu ta neumni praznik, če niti izobražene ženske v javni sferi ne uvidijo pomena enakopravnosti.
Eva Irgl se očitno ne zaveda, da se lahko samo feminizmu zahvali, da ima tako dobro plačano službo in da nosi spodnje hlačke iz najbolj ekološke in drage svile. Če feminizma ne bi bilo in če se naše prednice ne bi borile za vsaj nekaj enakopravnosti, ki jo živimo danes, bi ti, draga moja Eva, namesto sedenja v parlament, z ruto na glavi kuhala joto za štedilnikom nekje v vipavskem zaledju.
Kaj me briga za druge
A Eva in Valentina, ki nista feministki, a radi uživata pridobitev ženskih borb za enakopravnost, kar je simptomatično za »privilegirane bele ženske srednjega in višjega razreda«, nista edini, ki ne razumeta pomena besede feminizem, ki je preprosto razložen v Slovarju slovenskega knjižnega jezika. Antifeministke so tudi predsednica države, pa predsednica državnega zbora in še mnoge druge znane ženske, ki očitno ne razumejo položaja drugih žensk v družbi. Trgovk, čistilk, tajnic, navadnih delavk, mater samohranilk …
Zato me preseneča, po drugi strani pa spet ne, da so letos nagrado za najbolj seksistične izjave v javnosti pobrale prav ženske. Kaj s tem antifeministke sporočajo ženskam, ki v njih vidijo vzor uspeha? Bodi tiho, daj moškim prav in boš uspela tako kot jaz.
Ne potrebujemo tega hinavskega praznika in poceni rož iz Lidla. Sploh pa ne po tem, ko o položaju žensk na javni nacionalni televiziji razpravljajo dame, ki imajo največ težav s tem, koliko in kakšne komplimente sprejemati od moških.
Sami gentlemani
V Sloveniji je pretepena vsaka tretja ženska, vsak mesec en slovenski dedec ubije svojo žensko, v svetu je tako ubitih 100.000 žensk letno samo zato, ker so pač ženske. Vse več nasilja nad ženskami je tudi na delovnem mestu, tako fizičnega, psihičnega kot spolnega.
V zahodnih državah, Slovenija ni nobena izjema, smo ženske za enako delo slabše plačane in imamo manjši družbeni in politični vpliv. To so dejstva, ki oddaje Arena niso zanimala, kar me ne čudi, saj so najzvestejši privrženci te oddaje beli in starejši patriarhalni moški, ki žensko dojemajo le kot kuliso.
Zoprni smrkelj
Od Hamurabija pa vse do današnjih dni se je na svetu marsikaj zamenjalo, ampak patriarhat je tisti zoprni smrkelj, ki se vleče skozi vsa stoletja. Egipčani, Azteki, Inki, stari Grki…, različna obdobja, različne rase, družbeni sistemi, kontinenti, vera …, ampak vedno enak surovi patriarhat. Znani Hamurabijev zakon pravi: če nekdo drugemu moškemu izkoplje oko, mora plačati 60 srebrnikov. Če pa ubije ženo, je kazen 30 srebrnikov. Eno moško oko je bilo bolj vredno od cele ženske.
Res je bilo to že dolgo nazaj, ampak ta miselna kuga še vedno živi, podobne slike zlorab žensk lahko gledamo danes marsikje po svetu. Temelji civilizacije, v kateri danes živimo, so še vedno obarvani z idejo, da je pomembneje biti moški, kajti on je več vreden od ženske, in ta destruktivni princip se še vedno prenaša iz generacije v generacijo. Ne sicer tako intenzivno kot nekoč, a vendar.
Eva je speljala Adama s prave poti, zato je ženska vedno grešna, slabša, manj vredna, blablabla. Patriarhat je zažet v vse naše pore, v zavednem in nezavednem, v našem individualnem in kolektivnem življenju. Z njim so obarvani naši pogledi na svet in tudi predstava o tem, kaj je lepo in kaj ni, kaj je prav in obratno.
Ukinimo praznik
Moški mora biti drzen, faca, baraba, mačo. Ženska mora biti umirjena, tiha, čedna, servilna. Vse drugo spada pod diagnozo histerija. Patriarhat je, ko se sosed čudi, ker moj fant lika perilo. Patriarhat je, ko se smejejo fantu, ki želi plesati balet. Ko moški ubije žensko in časopisi napišejo naslov Zločin iz strasti, tudi to je patriarhat. Ko mislimo, da moramo nujno roditi naslednika, drugače smo »luzerke«, to je patriarhat. Ko se širijo miti, da se moški bojite močnih in lepih žensk, ja, tudi to je patriarhat.
In patriarhat je tudi, ko se ženske javno izražajo proti feminizmu. Zato je v našem medijskem prostoru 8. marec postal praznik velikih besed in majhnih pozornosti, ter veseli dan, ko je patriarhat zasijal v vsej svoji bedi. Zato je najbolje, da ukenimo ta neumni praznik, rože si pa nekam zataknite, saj veste kam.
