Leta 1902 rojeni Bratuž je bil slovenski skladatelj in zborovodja iz Gorice. Z vodenjem slovenskih pevskih zborov je pomagal ohranjati slovenski jezik in kulturo, zaradi česar je bil trn v peti fašistični oblasti v Italiji, ki je želela nasilno poitalijančiti primorske Slovence.
Tako so ga leta 1926 v šoli v Batujah, kjer je poučeval, najprej degradirali na nižje delovno mesto, leta 1928 pa so ga po policijskem opominu celo nasilno premestile v kraj Manopello v deželo Abruzze.
Leta 1929 mu je goriški nadškof Frančišek Borgio Sedej priskrbel mesto profesorja glasbe na nadškofijski gimnaziji v goriškem malem semenišču, a mu tudi tukaj fašisti niso dali miru.
Zaprli so ga in mu dali ponovni policijski opomin, tako da je moral zapustiti semenišče in se zaposliti v tovarni orgel v Gorici. Nasilje nad njim se je nato vse bolj stopnjevalo: oktobra 1930 ga je pretepla skupina fašistov, tako da je moral tri tedne preživeti v bolnišnici.
Naslednje leto so tako kot vsem primorskim Slovencem njegov priimek z dekretom poitalijančili v Bertossi. Leta 1932 ga je fašistična oblast kar dvakrat zaprla.
27. decembra 1936 so ga po maši v Podgori pri Gorici, pri kateri je njegov zbor pel slovenske pesmi, fašisti prisilili, da je popil strojno olje, pomešano z bencinom. To je povzročilo hude poškodbe jeter in ledvic, zaradi česar je njegovo življenje viselo na nitki.
Boj s smrtjo je izgubil čez poldrugi mesec: umrl je 16. februarja 1937 v goriški bolnišnici. Pokopan je na goriškem pokopališču. S svojo mučeniško smrtjo je Bratuž postal simbol odpora primorskih Slovencev proti fašističnemu nasilju.
Vir: Aleš Nagode, Lojze Bratuž (1902-1937), spletna stran Slovenska biografija
