»Nihče danes na Povšetovi ni opazil Erike Žnidaršič,« je zapisal še pred tem. Na Povšetovi v Ljubljani je zapor, kamor očitno Gošnik pošilja novinarko in voditeljico oddaje Tarča na TV Slovenija, ker si je drznila v oddaji predstaviti nekatere iz 26 propadlih kazenskih postopkov zoper nekdanjega mariborskega župana, zdaj pa državnega sekretarja na notranjem ministrstvu Franca Kanglerja.
Vaneta Gošnika zelo dobro poznam, saj izhajava iz istega kraja, že kot gimnazijec sem spremljal njegove dejavnosti, osebno se poznava iz časov osamosvajanja. Takrat je bil zelo napreden in svobodomiseln. Nedemokratični komunistični režim je rušil z ekološkimi akcijami, bil je soustanovitelj stranke Zeleni Slovenije, član vodstva Demosa in podpredsednik skupščine, ki je osamosvojila Slovenijo.
Ko sem pred leti z njim nazadnje opravil intervju, mi je v njem zaupal, kako je kot podpredsednik skupščine poskrbel, da so s preddverja parlamenta odstranili Titov spomenik. Tito je bil simbol nekdanjega totalitarnega režima, diktator, ki je vladal s trdo roko, preganjal politične nasprotnike in kršil temeljne človekove pravice, zato vsekakor ne sodi v hram demokracije.
Danes Gošnik, ki se je politično zbližal s predsednikom vlade Janezom Janšo, zagovarja prav tiste nedemokratične metode, proti katerimi se je boril v času osamosvojitve. V času Titovega režima so preganjali novinarje, ki so si drznili kritizirati oblast, vrgli so jih iz službe ali celo zaprli. Med drugim so na skupno sedem let zapora zaprli Jožeta Pučnika, ki je v 50. letih prejšnjega stoletja v Reviji 57 in Perspektivah kritiziral gospodarsko politiko komunističnega režima.
Zato je toliko bolj neverjetno, da so se sporne Gošnikove tvite z največjim navdušenjem delili pripadniki in simpatizerji stranke SDS, ki jo je nekoč vodil zdaj že pokojni Pučnik. Programski svetnik iz vrst SDS Slavko Kmetič pa je celo zahteval sejo programskega sveta, na kateri bi obravnavali »sporno« oddajo Tarča o Kanglerjevih dosjejih. Prepričan sem, da bi se Pučnik, če bi videl in vedel, kaj počnejo njegovi politični dediči, obračal v grobu od zgražanja.
Pa je bila zadnja Tarča v čemer koli sploh sporna? Zoper Franca Kanglerja je bilo sproženih 26 kazenskih postopkov, nekateri so padli že na ravni tožilstva, drugi na ravni sodišča, dvakrat je bil celo obsojen, pozneje pa sta sodbi propadli. V najmanj eni se je izkazalo, da so bile Kanglerju v postopku kršene temeljne človekove pravice, da je o sodni preiskavi odločal sodnik, ki je bil v koliziji interesov, obsodil pa ga je sodnik, ki je ob tem izjavil, da mora Kangler v zapor, ker se bo sicer vrnil v politiko.
Pravno gledano je Kangler nedolžen kot dojenček, a to še ne pomeni, da se novinarji ne bi smeli zanimati, zakaj so ga policisti in tožilci sploh preganjali, zaradi kakšnih očitkov so bile vložene kazenske ovadbe, obtožnice, sprejete sodbe in zakaj so bile ustavljene oziroma razveljavljene. Nenazadnje se je s tem vprašanjem ukvarjala tudi državnozborska preiskovalna komisija.
V Tarči so tako predstavili nekatere izseke iz teh mnogih postopkov, Kanglerju so dali priložnost, da jih javno pojasni, a namesto tega je začel vpiti na voditeljico in ji očital laži, manipulacije ter poudarjal, da so vsi postopki zoper njega končani in da je on pravnomočno nedolžen. Ob tem pa s svojimi političnimi podporniki sprožil linč nad novinarji javne televizije, ki so pripravili oddajo Tarča.
Predstavljamo si, da bi v novinarstvu obveljali standardi, ki jih Kanglerju v podporo zahteva vladajoča (desna) koalicija. Po tej logiki novinarji ne bi smeli poročati niti o pravnomočno izbrisanih prisluhih pogovora med ljubljanskim županom Zoranom Jankovićem in farmacevtko, ki ji je v zameno za spolne usluge »zrihtal« službo v Lekarnah Ljubljana.
Prav tako ne bi smeli poročati o kakšnih drugih domnevno nezakonitih poslih ne le Jankovića in Kanglerja, ampak tudi drugih politikov in drugih veljakov. Novinarstvo ni sodišče, kjer se odločajo o krivdi posameznika, ampak je iskanje resnice in poročanje o dejstvih. Povsod na zahodu so novinarji tisti, ki nadzirajo oblast, medtem ko so vzhodno od nas na oblasti avtokrati, ki nadzirajo tudi novinarje.
Ob aktualnih napadih na Tarčo in njene ustvarjalce se je zato treba vprašati, v kakšni družbi želimo živeti. Ali se želimo vrniti v čase, ko so politiki ukazovali novinarjem, kakšne prispevke lahko pišejo oziroma predvajajo, neposlušne pa so vrgli iz službe ali celo v zapor? Ali se z Maršalom Twitom, kot pogosto imenujejo Janeza Janšo, spet vračamo v čase maršala Tita?
