Na zadnji dan lanskega leta je vlada potrdila predlog novega zakona o medijih, ki ga je pripravilo ministrstvo za kulturo, državni zbor pa bo o njem predvidoma odločal že na svoji seji prihodnji teden.

Čeprav so ga mediji in stroka čakali več let, pa je slišati veliko pripomb. Omenimo našo: zakon še vedno ne rešuje težav tiskanih medijev in njihovega prehoda na splet. Večkrat smo omenili možnost, kako bi lahko to storili, a nam žal niso prisluhnili. Zadeva pa je zelo preprosta.

Znano je, da so tiskani mediji v krizi, ker se bralci selijo na spletne medije, ki jih večinoma brezplačno berejo. A v resnici uporabo spleta plačujejo telekomunikacijskim in mobilnim operaterjem, ki ponujajo tudi brezplačne vsebine spletnih medijev. Seveda pa ti operaterji medijskim hišam za objavo ne plačujejo prispevka, kot ga plačujejo televizijskim hišam za distribucijo njihovega programa.

Ministrstvo za kulturo oziroma vlada bi morala v zakonu zaščititi medije in od operaterjev zahtevati, da plačujejo avtorsko delo novinarjev.

Tako kot je mogoče meriti gledanost televizij, na podlagi katere potem operaterji z njimi sklenejo ustrezne pogodbe, obstaja tudi verodostojno merjenje branosti spletnih medijev. Te podatke objavlja Slovenska oglaševalska zbornica in so razvidni iz aplikacije MOSS – merjenje obiskanosti spletnih strani. Mediji pa so skladno z zakonom vpisani v register medijev.

Ministrstvo za kulturo oziroma vlada bi tako morala v zakonu zaščititi medije in od operaterjev zahtevati, da plačujejo avtorsko delo novinarjev. Ker tega nista storila, pa (ne)hote ščitita interese telekomunikacijskih operaterjev, kot so Telekom, Telemach, T-2, A1. Nekateri izmed njih imajo v lasti svoje spletne medije, denimo Telekom Siol.net, Telemach N1. Nacionalna televizija financira svoj portal s prispevkom, ki ga plačujemo vsi odjemalci električne energije, portal 24.ur pa največja komercialna televizija PRO Plusa, ki za oddajanje svojih programov prejema prispevke operaterjev kabelske televizije. Zato si tudi lahko privoščijo, da svoje spletne vsebine ponujajo brezplačno.

Obe največji televizijski hiši sta tudi prejemnici največjega oglaševalskega deleža. Vsi drugi mediji so v precej slabšem položaju, saj so odvisni od dobre volje oglaševalcev, večinoma od podjetij v državni lasti, ta pa pogosto financirajo medije po politični liniji oziroma volji vsakokratne vlade.

Seveda pa s tem ne bodo rešene vse težave medijev. Tega se zavedajo celo v večjih državah, kot so Nemčija, Francija in Italija, ki tiskanim medijem pomagajo z neposrednimi podporami in projektnimi shemami, tudi z nižjimi davčnimi stopnjami. Žal pa v majhni Sloveniji naše vlade, pa naj bodo leve ali desne, nimajo toliko posluha za svobodo medijev.