Podobno velja tudi za stranke na desnici – bodisi obstoječe ali tiste v nastajanju, ki ne znajo povedati, kdo ali kaj so, razen v odnosu do Janše, do Kučana ali Cerarja, ki igra lažno vlogo pokojnega Drnovška. To velja vse od osamosvojitve naprej, zato je petindvajsetletnica samostojne države in nastajanje novih desnih strank priložnost za razpravo, zakaj iz slovenske desnice ni nič.
Desnica že vso tranzicijo ponavlja stare napake, saj se iz njih doslej ni nič naučila. Kot da bi trpeli od ponavljajoče se izgube spomine, svoje napake predstavlja kot rešitve in jih prodaja kot edino zveličavne. Ker se niso nič naučili iz političnega klanja v Demosu, v katerem niso sodelovali zgolj Spomenka Hribar, France Bučar in Jože Mencinger, temveč tudi Janez Janša, Jože Pučnik, Igor Bavčar in Dimitrij Rupel. Omenjena četverica je žagala svojega lastnega premierja Peterleta s konstruktivnimi nezaupnicami, ki najbolj spominjajo na spopade v seriji Igri prestolov oziroma zbirki Pesem ledu in ognja, danes pa Janša in Rupel kot že tolikokrat v tranziciji spet ustanavljata neki novi Demos.
To velja tudi za hibridno demosovsko tvorbo Zbor za republiko (nadalje ZZR), ki je prejšnjo soboto organiziral Veliko ljudsko zborovanje v obrambo Slovenije (2. 4. 2016), na njem pa so od strank sodelovale SDS, Nsi in SLS. Dejansko bi ZZR moral organizirati posvetovanje, na katerem bi desne stranke razpravljale o svojih dosedanjih napakah in se tako v bodoče obranile pred njimi. Ampak to bi od desnice zahtevalo veliko mero samokritičnosti, ki je doslej ni pokazala. Sicer ne bi vseskozi sledila pravilu »kaj mi bodo sovražniki, ko pa imam takšne prijatelje«. Tako so v ZZR v začetku letošnjega leta za podpredsednika imenovali Dimitrija Rupla, ki je od časov Demosa do danes neštetokrat zamenjal politične strani in že večkrat izdal desnico (glej Dimitrij Rupel je vse izdal, 22. 2. 2016).
ZZR je bil zastavljen na napačnih temeljih, saj so ga ustanovili julija 2004 kot neposreden odgovor na ustanovitev Kučanovega Foruma 21 aprila istega leta. S tem so Kučanovemu forumu dali alibi. Češ saj imajo tudi na desnici svoj »forum«. Prvi predsednik ZZR Peter Jambrek (2004−2008), nekdanji dolgoletni ideolog SDS, je sodeloval pri politični »osamosvojitvi« drugega predsednika ZZR, Gregorja Viranta (2008−2011), ki je v času svojega predsednikovanja ZZR veljal za novi up desnice. Pozneje se je Virant izkazal kot pravi dedič starega Demosa, ko je februarja 2013 pripomogel k padcu druge Janševe vlade s konstruktivno nezaupnico in zatem vzpostavil most med desnico in levico. Zaradi sodelovanja DL v vladi Bratuškove je nato doživel popoln politični polom, saj so volitve 2014 Virantovo stranko izbrisale s političnega zemljevida. Eden od glavnih naukov tranzicije se glasi, da se koalicijski »mostičarji« iz desnice na koncu vedno prelevijo v »leviščarje«, torej se nagnejo levo in sodelujejo kot priveski levice na lastno škodo. Tudi zato iz slovenske desnice ni nič.
Danes je glavna »mostiščarka« z desnice prvakinja Nsi Ljudmila Novak in njena potapljajoča se stranka. Kot pred njo Lojze Peterle in mladi Matej Tonin je Novakova v zameno za tic-tac bonbone pred dnevi na javnem shodu ponudila roko levici, ko je pozvala k bolj demokratični desnici. Prvakinja Nsi je bila takoj nagrajena s strani levice: ta teden je zažigala v dominantnih levičarskih medijih – od gostovanja v 24ur zvečer, intervjuja v Dnevniku do oddaje Tarča in vsesplošnega trepljanja Nsi, kako pridna in čudovita stranka je! Medtem ko Novakova igra vlogo »žlahtne desnice«, dejansko levičarskega klovna, sebi in svoji stranki koplje grob. Nsi je namreč mrtva stranka v trenutku, ko bo ustanovljena nova stranka na desnici.
Zgodba o tranzicijski desnici spominja na nenehni déjà vu. Lanska vsegliharska pobuda o veliki koaliciji med SMC in SDS v odprtem pismu Cerarju in Janši je zgolj reminiscenca zavoženega Jambrekovega predloga iz 1999. Takrat je Jambrek predlagal približevanje med Janšo in Drnovškom, torej med SDS in LDS, in zagovarjal »politiko novega sredinskega centra«. Kot da bi namerno pozabil, da so vsi pomladniki drago plačali za sodelovanje z levico in Drnovškom: najprej Janša in Pučnik na volitvah 1992, nato Peterletova SKD na volitvah 1996 in za njo še SLS bratov Podobnik na volitvah 2000. Zakaj bi torej kdo danes hotel koalicijo med »novim Drnovškom«, Cerarjem, in Janšo?! Očitno Janša, ki je pismo označil za zanimivo, prav tako idejo − in pri tem spet »pozabil« na za desnico vse škodljive koalicije s pravim Drnovškom. Ker Janša kot tolikokrat doslej spet stavi na napačnega konja.
V vsegliharskem pisemskem predlogu velike koalicije med SMC in SDS so kot podpisniki sodelovali vidni člani ZZR (Rupel, Matej Avbelj, Aleš Maver, Žiga Turk), med katerimi pa so očitni lažni prijatelji. Zlasti Žiga Turk, ki vedno znova potrjuje, da je res drugi Gregor Virant (glej Žiga Turk je drugi Gregor Virant, 20. 4. 2015). Kot da bi bili vsi od včeraj, se prodaja kot nov in nadebuden politični obraz, čeprav ni ne eno ne drugo, temveč kvečjemu propadli politik. Kot dvakratni minister ni na področju reform naredil čisto nič, čeprav je ministroval v dveh reformnih Janševih vladah. Rad bi bil veliki modrec in liberalec, vendar piše za Siol.net v lasti državnega Telekoma. Osebna korist je pač pred načeli, kajne, Žiga Turk? Kot da bi bil Cerarjev piarovec, so Turkovi največji kolumnistični »dosežki« omalovaževanje reform Janševih vlad in obramba najbolj zavrženih dejanj Cerarjeve vlade.
Turk je ministra Mramorja branil že med afero dodatki, ta teden pa še ob novici, da naj bi bil tudi Mramor vpleten v afero panamski dokumenti. V svoji ihtavi vsegliharski želji, da bi ugajal predvsem levici in gradil nove mostove z levico, je Turk v eni od svojih zadnjih kolumen kot srečna leta rasti hvalil celo 60. leta prejšnjega stoletja?! Seveda so bila v Jugoslaviji to zelo srečna leta za ljubitelje komunističnega totalitarizma: Jože Pučnik je bil zaprt, Goli otok je bil poln političnih zapornikov, glavno rast pa je komunistični režim beležil na področju kršitev temeljnih človekovih pravic in svoboščin. In v takšnega Turka na desnici polagajo upe?
Turk in drugi vsegliharji že pred ustanovitvijo stranke kažejo iste bolezenske znake nekdanjih »mostiščarjev« na desnici, ki so se prelevili v »leviščarje« in na koncu propadli ali pa postali politični marginalci. Desnica bi se ob petindvajsetletnici samostojne države končno morala soočiti z lastnimi napakami, o njih razpravljati in prerezati s starimi praksami, ki vodijo v slaba koalicijska zavezništva in v večne umore med zavezniki na desnici, od katerih vedno profitira levica.