»Trditev, da »večina Slovencev ne mara Janše«, je v veliki meri medijski konstrukt. Janša je pač osebnost, ki zbuja tako močne simpatije kot izrazite antipatije«

Dr. Igor Lukšič, politolog

Obračun z razborito frakcijo v HDZ (Sanader-Karamarko) se je stranki obrestoval, Plenković je umirjen, zna predstaviti preference, ne zbuja sovraštva, ne žali, je zmernidesničar. Takšna politika bi bila uspešna tudi v Sloveniji, ker so Slovenci zelo konservativni, vendar pa ne prebavljajo Janševega stila vodenja vlade.

Peterletu ni uspelo premakniti SKD v sredino, ker je preveč stavil na povečanje vpliva Cerkve v Sloveniji. Zato ni bil priljubljen, pa tudi Demos je zaradi preveč procerkvene orientacije predsednika vlade in SKD razpadel. Na Hrvaškem ima Cerkev več vpliva, tudi ekonomskega, vendar se ni moralno kompromitirala z notranjimi boji in napačnim vodenjem svojega premoženja. Pri nas pa so cerkveni voditelji izgubili težo, ki so jo imeli pred letom 2008. Hitra menjava treh nadškofov je Cerkev zelo oslabila.

Na Hrvaškem je brutalno vulgarno krilo zapustilo HDZ, pri nas pa SDS združuje vso desnico vse do najbolj skrajne. Zato je Janša nekoliko izgubil zavezništvo Nemčije, medtem ko jo Plenković pridobiva. Evropskim voditeljem ni nerodno, če se kažejo v družbi z njim, medtem ko Janša paktira z Orbanom, ki je simbol avtoritarizma v Evropi, in izgublja mednarodno podporo.

HDZ se je po vojni, ki jo je doživela v devetdesetih letih, umirila, deradikalizirala in postala resna konservativna stranka z mednarodno podporo, Janša pa se še naprej obnaša, kot da je vojna z njegovimi političnimi nasprotniki (globoka država, kulturni marksizem, udbomafija ipd.) edina rešitev za preobrazbo Slovenije in dvig njenega ugleda v svetu.

Dr. Matevž Tomšič, sociolog

Hrvaško volilno telo je v povprečju občutno bolj konservativno usmerjeno kot slovensko. Tam je bistveno manj levičarskih sentimentov, pa tudi nostalgije za bivšim režimom, k čemur je veliko prispevala vojna za neodvisnost (saj se je velikosrbske agresorje zelo povezovalo s komunističnim režimom). Medtem pa je v Sloveniji levičarstvo (tudi v svoji zelo radikalni varianti) zažrto v tako rekoč vse pore družbe. To je v veliki meri povezano z dinamiko prehoda iz starega v nov režim.

Na Hrvaškem so bile spremembe bistveno bolj korenite, kar pomeni, da se je zamenjalo precej več nosilcev na ključnih položajih ne samo v politiki, ampak tudi v gospodarstvu, sodstvu, šolstvu, medijih. To pomeni, da je na teh področjih manj kontinuitete z bivšem režimom in njegovo miselnostjo. Tako je denimo hrvaški medijski prostor bistveno bolj pluralen in uravnotežen kot slovenski, v katerem je večina osrednjih medijev izrazito negativno usmerjena do desnice, SDS in njenega predsednika Janeza Janšo.

Tudi trditev, da »večina Slovencev ne mara Janše«, je v veliki meri medijski konstrukt. Janša je pač osebnost, ki zbuja tako močne simpatije kot izrazite antipatije. Mediji pa bistveno bolj poudarjajo slednje.

VEČ V TISKANI IZDAJI REPORTERJA IN TRAFIKI24