V novembru mineva petdeset let od podpisa Osimskih sporazumov – enega pomembnejših dokumentov v povojni zgodovini Evrope in ključnega mejnika v odnosih med Italijo in nekdanjo Jugoslavijo, še posebej pa med Italijo in Slovenijo.

Za prebivalce Tržaškega zaliva, Istre in celotnega obmejnega prostora so pomenili prelomnico: dokončno so določili mejo med državama in odpravili dolgoletno breme, ki je desetletja zastrupljalo politične in človeške odnose ob meji.

Od nerešenega vprašanja do zgodovinskega dogovora

Mejno vprašanje med Italijo in Jugoslavijo ima korenine še v času prve svetovne vojne. Pariška mirovna pogodba po drugi iz leta 1947 spora ni v celoti rešila, zato je bilo ustanovljeno Svobodno tržaško ozemlje (STO), razdeljeno na cono A pod anglo-ameriško upravo in cono B pod jugoslovansko upravo. Rešitev iz leta 1954 – t. i. Londonski memorandum – je ozemlje STO sicer razdelila de facto, ne pa tudi de iure, zato je meja ostala nejasna in vir stalnih napetosti. V šestdesetih letih je obstajala celo nevarnost, da bi italijansko-jugoslovanski odnosi postali novo krizno žarišče v Evropi.

Pomemben preobrat je nastopil konec šestdesetih, začetku sedemdesetih let, ko sta predsednik Italije Giuseppe Saragat in jugoslovanski predsednik Josip Broz Tito izrazila pripravljenost za dokončno rešitev odprtih vprašanj. V naslednjih letih so se začela pogajanja, ki pa so prinesla napredek šele z neformalnim – tajnim – kanalom med italijanskim politikom Eugeniom Carbonejem in slovenskim predstavnikom Borisom Šnuderlom. Po dolgih pogajanjih sta zunanja ministra Mariano Rumor in Miloš Minić 10. novembra 1975 v Osimu pri Anconi podpisala več dokumentov, znanih kot Osimski sporazumi.

Vsebina in pomen sporazumov

Sporazumi so obsegali tri glavne dokumente: pogodbo o določitvi meje z desetimi prilogami, sporazum o gospodarskem sodelovanju ter zaključni akt o začetku veljavnosti. Uredili so – ali podali osnovo za njihovo ureditev – pet ključnih področij: mejo, zaščito manjšin, statusna in premoženjska vprašanja, kulturno dediščino ter gospodarsko sodelovanje.

Z Osimskimi sporazumi so se prvič v praksi uveljavila načela Helsinške sklepne listine (sprejete v okviru Konference o varnosti in sodelovanju v Evropi leta 1975) – mirno sodelovanje, enakopravnost držav, spoštovanje meja in varstvo človekovih pravic. Londonski memorandum je prenehal veljati, razen njegove priloge o zaščiti slovenske manjšine na Tržaškem. Za Italijo in Jugoslavijo je to pomenilo konec enega najdaljših mejnih sporov po drugi svetovni vojni, hkrati pa začetek novega poglavja sožitja in sodelovanja.

Bobo

Sporazumi so začeli veljati 3. aprila 1977, potem ko sta jih ratificirala parlamenta obeh držav in tudi skupščina Socialistične republike Slovenije. Z njimi so poleg meje uredili tudi vprašanja državljanstva ter premoženja optantov – tistih, ki so zapustili območje nekdanje cone B. Pomembno je tudi, da sta državi ustvarili okvir za prihodnje sodelovanje, ki je preraslo v številne praktične dogovore in projekte.

Nova odprta meja in gospodarsko povezovanje

Čeprav gospodarski del – predvidena prosta cona na Krasu – ni bil uresničen zaradi nasprotovanj v Trstu, so sporazumi prinesli takojšnje koristi obmejnemu prebivalstvu. Meja, ki je bila med letoma 1980 in 1982 dokončno označena, je postala ena najbolj odprtih v Evropi. Po zaslugi Videmskega sporazuma o maloobmejnem prometu so se ljudje, ideje in kultura pretakali čez mejo. Odprtje novih mejnih prehodov, kot sta Vrtojba–Štandrež in Lipica–Bazovica, ter gradnja cestne infrastrukture sta prispevala k še tesnejšemu povezovanju.

Tudi cerkvene meje so bile po podpisu sporazumov usklajene z državnimi – ustanovljena je bila koprska škofija, kar je simbolno potrdilo novo obdobje sodelovanja.

Od Jugoslavije do Slovenije

Po osamosvojitvi Slovenije leta 1991 sta se Italija in Slovenija z izmenjavo not julija 1992 dogovorili, da Osimski sporazumi in kasnejši Rimski sporazum (o odškodnini za premoženje optantov) iz leta 1983 ostajajo v veljavi. Italija je bila prva država, s katero je Slovenija uredila nasledstvo bilateralnih pogodb nekdanje Jugoslavije – pomemben korak k medsebojnemu zaupanju in evropski prihodnosti. Čeprav je Italija sprva pogojevala podporo slovenskemu približevanju EU, sta državi nesoglasja presegli s t. i. »španskim kompromisom«, ki je odprl pot slovenskemu članstvu v Uniji. S spremembo slovenske ustave je bilo namreč tujim državljanom omogočeno lastništvo nepremičnin.

Trajni pomen in sporočilo danes

Pol stoletja pozneje Osimski sporazumi niso le zgodovinski dokument, temveč živ temelj slovensko-italijanskih odnosov. V zadnjih letih so bile uresničene pomembne zaveze od sprejema zaščitnega zakona za slovensko manjšino v Italiji leta 2001 do vrnitve Narodnega doma v Trstu slovenski skupnosti leta 2021 in simbolnih dejanj, kot je vrnitev slike Vittoreja Carpaccia v Piran pred kratkim. Res pa jih nekaj na dokončno izpolnitev še čaka.

Sporazumi so dokaz, da lahko dialog in politična volja premagata tudi najbolj zapletene zgodovinske delitve. Italija in Slovenija kot članici EU in Nata danes na njihovi osnovi še naprej gradita odnose zaupanja, sodelovanja in spoštovanja. V času, ko se Evropa ponovno sooča z negotovostjo in preizkušnjami, ostaja sporočilo Osima jasno: mir, odprtost in spoštovanje meja so temelj stabilnosti in skupne prihodnosti.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.