Večina trditev ne zdrži resne presoje. Konkretno pa se odzivam le na tri najbolj izpostavljene trditve v članku, in sicer glede moje »podpore« Binetu Kordežu, glede mojega »sodelovanja« s stranko Levica in glede problema škodljivosti minimalne plače.
Glede glede moje »podpore« Kordežu novinarka Maja Sunčič pravi naslednje: »Damijanu bi morali zaradi javne podpore velekriminalcu in zaporniku z Doba Binetu Kordežu prepovedati vstop v Banko Slovenije. In to za večno!«.
V zvezi s tem želim povedati naslednje.
Prvič, od menedžerskega prevzema Merkurja s strani njegovih menedžerjev sem se že leta 2007, ko se je prevzem izvajal, ne samo distanciral, pač pa sem ga javno kritiziral (glejte mojo e-diskusijo z zdaj že pokojnim Matjažem Gantarjem, ki so jo oktobra 2007 objavljale Finance.
Drugič, takrat sem izpostavil, da so menedžerski prevzemi običajno škodljivi za prevzeta podjetja, ker se denarni tok uporablja za poplačilo kreditov za prevzem namesto za razvoj. Specifično za Merkur pa sem poudaril da, ga ta menedžerski odkup močno finančno izpostavlja, sploh pa v primeru, če pride do upada konjunkture oziroma krize.
Tretjič, od poslovne prakse prevzema Merkurja in škodljivih posledic sem se javno distanciral in jih kritiziral ter jih nato tudi ponovil in še razširil 5 let kasneje, decembra 2012, v e-diskusiji z Binetom Kordežem, objavljeni na mojem blogu Preden kdorkoli daje kakšne vrednostne sodbe, si mora te stvari prebrati.
In četrtič, Bine Kordež je krivdo na sodišču priznal in zanjo prestaja zaporno kazen. Do tega dela njegove “personalne mape” imam še vedno enake strokovne in moralne zadržke in sva o njih obširno - javno – diskutirala. Toda Bine Kordež je hkrati zelo pronicljiv analitik, bistveno boljši od vseh naših novinarjev na tem področju, strokovno plat posameznih zadev razume v drobovje in se vanje tudi zelo poglobi. Njegove analize so izjemno kvalitetne, zato danes nimam več težav s tem, da jih objavljam na mojem blogu. In zato sem v letošnjem intervjuju za Manager na izrecno vprašanje o tem povedal:
Tudi jaz sem, priznam, imel s tem najprej kaj nekaj težav, sprva sem mu rekel, da lahko objavlja na mojem blogu, dokler ni obsojen. Ampak na koncu sem si rekel, naredil je veliko napako, je v zaporu, služi kazen, po drugi strani pa je zelo analitičen, zna pogledati na probleme z druge plati, to ga zanima in ima tudi podatke. Tudi Karl May je najboljše knjige o Vinetuju napisal v zaporu.
Vsakdo od nas je v življenju naredil napake, stvari, na katere ni ponosen. Ključno je, da jih vsakdo od nas prizna in se zanje pokesa ter jih ne ponavlja več. In od vsakogar od nas je odvisno, ali smo sposobni napake sebi in drugim odpuščati ali pa bomo ljudi, ki so naredili napako, ki jo obžalujejo, za vedno izobčili. Krščanska logika, ki temelji na odpuščanju grehov, je tukaj zelo jasna. In naj ponovim Kristusov evangelijski stavek, ki ga je izrekel, ko so hoteli javno kamenjati prešuštnico: »Kdor nima nobenega greha, naj prvi vrže kamen«. Prešuštnici pa je dejal: »Pojdi in ne greši več«.
Jaz sem sposoben priznavati lastne napake in tudi strokovne zmote ter se zanje opravičiti. Znam pa tudi odpuščati napake drugih. Če bi bili tega sposobni vsi, bi bil naš svet bistveno manj zastrupljen.
Kar se tiče mojega »sodelovanja« s stranko Levica, pa si lahko moja stališča preberete v intervjuju za Manager, ki nosi karakterističen naslov: (intervju) Jože Damijan: Levica je ekscesni odgovor na ekscese kapitalizma, ki jih v Sloveniji ni. Seveda pa si je treba prebrati celoten intervju, iz katerega je tudi jasno, kje se naši pogledi morebiti prekrivajo in kje se razhajajo. Prav gotovo se razhajajo glede načina obdavčitve kapitalskih donosov, pokrivajo pa se glede pomena socialne države in minimalne plače kot načina zaščite najbolj ranljivih posameznikov na trgu dela.
Glede problema škodljivosti minimalne plače pa naslednje. Akademska ekonomska stroka in ključne mednarodne organizacije, kot so Mednarodni denarni sklad IMF), Mednarodna organizacija dela (ILO) in OECD, so v zadnjih 15 letih na podlagi izsledkov empiričnih analiz večinsko povsem spremenili pogled na problematiko minimalnih plač. Stroka in mednarodne organizacije danes ne problematizirajo več niti obstoja niti povečevanja minimalne plače, prav tako ne problematizirajo več vloge sindikatov, saj v sodobnem svetu, za katerega je značila velika tržna koncentracija in monopson delodajalcev na trgu dela, tako minimalna plača kot sindikalne zahteve znižujejo negativne učinke stagnacije plač v spodnjih decilih plačne lestvice.
Ta stagnacija plač v razvitih državah namreč povečuje neenakost, povečuje finančna tveganja, povečuje socialno in politično nestabilnost, s tem pa ogroža tudi makroekonomsko nestabilnost znotraj držav in stabilnost mednarodnih trgovinskih in kapitalskih tokov. Tudi zato je nekdanja predsednica FED Janet Yellen svoje ključno predavanje namenila problemu neenakosti, in prav zato je sedanja direktorica IMF Christine Lagarde začela mednarodno kampanjo glede problema neenakomerne prerazdelitve koristi od tehnološkega razvoja in globalizacije. Kajti ta dva problema rušita stabilnost svetovnega gospodarstva.
Kdor negira dejanska dogajanja in empirična spoznanja akademske stroke, je slab ekonomist. In voditelji držav in inštitucij, ki si pred temi problemi zatiskajo oči, so slabi voditelji.
