Zadnji udarci udbomafije in novinarska mistična prikazovanja

Slovensko novinarstvo je z novinarjem propadajočega Dela Dejanom Karbo ne prvič dobilo še novo novinarsko zvrst: ne-zgodbo. Gre za dogodek, ki se ni zgodil in za stvarne osebe, ki v dogodku, ki ga ni, sodelujejo zaradi dnevno politične potrebe zgodbe. Gre torej za nekaj, česar ni, ampak to postane dogodek in afera v predvolilnem času za potrebe kompromitacije in likvidacije kakšnega nasprotnika.

Dejan Karba je pred dnevi objavil pripoved o človeku, ki naj bi na Mobitelu prisluškoval političnim nasprotnikom in v korist SDS. Kako je novinar, ki je znan po produkciji afere patria, prišel do tako alarmantnega dogodka, je v glavnem stvar mističnega doživetja in pisnih dokumentov, ki jih je bilo treba zaradi – hja, no – zaradi varnosti takoj po uporabi uničiti. Zdaj je pa že res čas, da udari strela iz ljubljanske megle! Da gre za avtorjevo mistično prikazovanje, sodim najprej po tem, da pisec pred začetkom pisanja novinarskih besedil najprej moli, šele potem piše, kar je v redu, čeprav mu veliko ne pomaga. Bolje bi bilo, če bi samo molil in nič pisal, ali pa, če ne bi vere zlorabljal kot argument za etičnost svojega pisanja, ker je to blasfemija.

Ko gre človek po sledi te ne-zgodbe, najprej ugotovi, da ta osumljenec, ki ga je Karba dal objaviti z imenom in priimkom in s fotografijo, sploh ne sedi v prostorih Mobitela na Vilharjevi, ampak v prostorih Telekoma v Stegnah. V njegovi pisarni ni ničesar, s čimer bi lahko prisluškoval, ali pa prestrezal elektronsko pošto. Je pa v neposredni bližini centrala Sove, kar je menda zelo sumljivo, kot je  to označil eden bivših  zelo kompromitiranih šefov te tajne službe in zdaj ni jasno, ali je prisluškovala Sova, ali kdo peti. Strokovnjaki pa sicer povedo, da ni tako enostavno prisluškovati, a potem se mediji spet zatečejo k temu istemu bivšemu šefu tajne službe Sova, ki pove, da je vse mogoče in zahteva, da odstopi direktor Telekoma. Tako zelo enostavno je lahko vse skupaj, ali pa grozljivo.

Na dan, ko je Delo objavilo to zgodbo, so vsi ostali mediji ostali nemi. Zgodba je bila tako za lase privlečena – kar zgodbe o dogodkih, ki jih ni, seveda so – da je nihče ni niti omenil; še na internetnih portalih ne. Potem se je čez nekaj dni ob zgodbo spotaknil Dnevnik in to spet na način specialne vojne: najprej objaviš celo zgodbo, ki je ni, potem pa na koncu ugotoviš, da se to ni moglo zgoditi, kar pojasnijo tako na Mobitelu kot tudi na Telekomu. Ampak, v zraku vseeno obvisi sum, da bi se pa kaj takšnega le lahko zgodilo. A četudi se ni, ima zgodba, ki je ni, preventivni učinek. Poleg tega pa se ve, da je nek psihopat itak pisal o tem, komu vse je Janez Janša prisluškoval in ta je to zagotovo počenjal, ker pač psihopata ne toži, kot je rekel bivši poslanec in sedaj sovražnik SDS Ivo Hvalica, kar je pač poceni ne-argument. Tu je pa past: če bi namreč Janez Janša psihopata tožil (pa še okrog 100 znanih Slovenk in Slovencev, o katerih piše na nekem blogu, bi to lahko mirno storilo), bi režimski mediji skočili v zrak: a tako, a že spet toži, toži-baba, to je napad na svobodo izražanja in podobno. Kajti svoboda izražanja je, da lažeš, da pišeš zgodbe, ki jih ni in da za krive razglašaš tiste, ki niso bili pravnomočno obsojeni.

Takšno novinarstvo imamo. Ni problem, če so mediji in novinarji po svetovnem nazoru levi, desni, sredinski ali kako drugačni, problem je, če se ukvarjajo z ”novinarstvom”, ki je ovajanje brez argumentov, če si dogodke in zgodbe izmišljajo, ker to pomeni, da so v službi nekih mračnjaških klanov in ne resnice, argumentov in dejstev. Dejstva v tem tipu slovenskega novinarstva niso pomembna, ker je pomembna interpretacija, zato bralci dnevne časopise odpovedujejo, ker ne dobijo prave informacije, ampak v glavnem prirejene. In celo zlagane.

Ljudi strašijo režimski mediji, straši jih militantni Janez Stanovnik in večni klan Milana Kučana. Ampak, četudi si tako rekoč na predvečer  predčasnih volitev Milan Kučan pred mestno hišo demonstrativno privošči boljševistično trditev, da morajo v parlament priti vse demokratične stranke razen SDS, ki ni demokratična, pa to kaj veliko ne pomaga. Zanj je seveda Janković demokrat, socialno čuteče bitje in človek brez packe na biografiji. Kot kažejo številni dokumenti zlasti davčne uprave, pa je pack na kandidatu že toliko, da že spominja na dalmatinca. 

Kučan seveda ne prvič skuša zastrašiti volivke in volivce, kar je že počenjal v preteklosti z govoričenjem, da se je kot bivši predsednik države politično ponovno aktiviral, ker je država v nevarnosti pred nedemokratičnostjo. In to govori človek, ki je vrsto let živel na račun velike nedemokratičnosti svoje partije in svoje udbe in ki očitno na pragu visoke starosti še kar naprej sanja o deželi, ki je od leta 1991 ni več. In o državi, ki je že takšna preteklost, da je z njo ob zadevi Titova cesta obračunalo celo ustavno sodišče. Ni prepovedalo ceste kot ceste in niti Tita, suspendiralo je simbole države, ki je z osamosvojitvijo Slovenije postala zgodovina s svojim Josipom Brozom vred. Ustavno sodišče nam, je vsem skupaj v resnici povedalo, da naj se vrnemo na izhodišča vrednot slovenske osamosvojitve.

Milan Kučan očitno tega sporočila ni sposoben razumeti. Volivci in volivke upam, da ga bodo. Strašila boljševizma pa naj gredo končno za vedno v muzej zgodovine, ali pa v arheološki oddelek partije. Ne pa da nas skupaj s svojo medijsko mašinerijo držijo v krempljih svoje preteklosti,  ki že dolgo ni več naša. In ko je bila, nam je bila vsiljena z zastraševanjem.