Za Sečoveljske soline bolj kot sprememba lastništva pomembna aktivnejša vloga države

Glede možnosti, da bi se ob privatizaciji Telekoma Slovenije prodalo tudi njegovo hčerinsko družbo Soline, ki upravlja s Sečoveljskimi solinami, so v Telekomu za STA zatrdili, da "trenutno ne potekajo nikakršni postopki ali kakršnekoli druge aktivnosti, povezane s prodajo družbe Soline".

Kot so opozorili, pa tudi sicer upravljanje tamkajšnjega krajinskega parka definira 10-letni načrt upravljanja, ki ga je sprejela leta 2011 sprejela vlada, ter koncesijske pogodbe med družbo Soline in ministrstvom za okolje in prostor. "Vsak lastnik Solin bo moral spoštovati izvajanja obstoječih koncesijskih pogodb in razvijati park skladno z načrtom razvoja parka," so pojasnili v Telekomu, saj lahko vlada v nasprotnem primeru pogodbe odpove.

Prav tako je vsa infrastruktura v solinah, od stavb do nasipov in solnih polj, last države, tako da sprememba lastništva Telekoma Slovenije ne vpliva na spremembo lastništva KPSS. "Koncesijska pogodba tudi zelo natančno definira način 700 let stare tradicije ročne pridelave soli, tako da eksploatacija, gradnja objektov ali industrializacije zaščitenega krajinskega parka ni možna," so dodali v Telekomu.

Podobno je za STA pojasnil tudi vodja krajinskega parka Andrej Sovinc. Obstaja sicer bojazen, da bi novi lastnik utegnil zaobiti določila in na primer drastično zmanjšati število zaposlenih, ki izvajajo javno službo upravljanja s parkom.

Tako bi morala država imeti neko strategijo v zvezi s parkom, v primeru prodaje Solin in sklenitve nove koncesijske pogodbe pa bi morala novemu lastniku postaviti tudi določene pogoje, denimo število zaposlenih. "Če hočeš vzdrževati te soline, potrebuješ vsaj 16 ljudi," dodaja Sovinc.

Vodja parka sicer opozarja še na druge težave. Tako se je država oz. vlada obvezala, da bo vsako leto prispevala določena finančna sredstva za upravljanje parka, vendar prispeva le slabih 50 odstotkov od predvidenih 400.000 evrov. Manjko, ki se vleče iz leta v leto, pa so prisiljeni pokrivati sami iz naslova sicer povsem ločene tržne dejavnosti podjetja Soline, torej iz proizvodnje in prodaje soli in s soljo povezanih proizvodov.

Iz preteklih izkušenj, ko so kljub na papirju jasnim predpisom morali braniti krajinski park pred različnimi apetiti, ki so na območje solin želeli umestiti privatne apartmaje in hotele ali pa bližnje letališče potegniti kar v park, Sovinca sicer skrbi, da se država resneje ne postavi za svojo resnično "srebrnino", kar krajinski park nedvomno je, saj upravlja z izjemno dragoceno naravno in kulturno dediščino.

Z revalorizacijo Sečoveljskih solin bi nenazadnje lahko našli novo ciljno publiko med turisti, namesto da brezplodno konkuriramo Hrvaški Istri, ki ima več morja, plaž in hotelov, razmišlja vodja KPSS.

Državi Sovinc tako očita zlasti pomanjkanje vizije oz. strategije upravljanja: "Mene bolj moti to, da zdaj v teh časih ne izkoristimo tega, da bi vendarle temu prostoru dali neko strateško širšo možnost in se odločili, kako bomo z nekim nacionalnim ponosom delali."

Ob tem je Sovinc izpostavil vlogo občine Piran, ki je tudi izrazila podporo njihovim prizadevanjem in se je v zadnjih nekaj letihle začela zavedati obstoja solin. Hkrati pa dvomi, da bi bila rešitev tudi vsaj delni prenos upravljanja na občino, saj to nenazadnje prinaša tudi precejšnje finančne obveznosti, ki jih občina kot taka najbrž ne bi zmogla.

Na dolgi rok Sovinc sicer vidi možnost za ohranitev Sečoveljskih solin predvsem v njihovi uvrstitvi na seznam svetovne dediščine Unesca. Potrebne postopke so sprožili že pred desetletjem, vendar tudi tukaj država še vedno "menca", je še kritičen Sovinc.