Revija Reporter
Slovenija

Z možgani na »off«

31. jul. 2010 6:13 Osveženo: 10:01 / 09. 8. 2017

Deli na:

Zveze »poletno branje« zagotovo ne boste našli na nobenem seznamu literarnih pojmov, čeprav ga pred poletnimi meseci in med njimi zelo uporabljajo skoraj vse založbe in knjigarne. Pod tako pavšalno žanrsko opredelitvijo se običajno ne skrivajo posebni literarni biseri, ampak kvečjemu lahkotnejše knjige bolj ali manj populističnih avtorjev.

Zveze »poletno branje« zagotovo ne boste našli na nobenem seznamu literarnih pojmov, čeprav ga pred poletnimi meseci in med njimi zelo uporabljajo skoraj vse založbe in knjigarne. Pod tako pavšalno žanrsko opredelitvijo se običajno ne skrivajo posebni literarni biseri, ampak kvečjemu lahkotnejše knjige bolj ali manj populističnih avtorjev.

Pri tem ni povsem jasno, ali raznorazni knjižni »strokovnjaki«, ki so izumili ta pojem, domnevajo, da si ljudje na poletnem oddihu želijo izključno šund literaturo, ali po tržni logiki predvidevajo, da bodo poleti po (nezahtevnih) knjigah segli tudi tisti posamezniki, ki se praviloma ne uvrščajo med knjigofile. Ob tem je vprašanje, ali si niso založbe in knjigarne s tem, ko so želele upoštevati »poletni okus« bralcev, naredile medvedjo uslugo in nezavedno oblikovale tok lahkotnega branja, ki mu sedaj številni bralci sledijo v vseh letnih časih.

Obstajajo tudi ljudje, ki po »poletnih knjigah« nikoli ne sežejo in zase trdijo, da berejo samo dobre knjige, gledajo samo dobre filme, imajo za prijatelje same dobre ljudi (po možnosti intelektualce). Iz vsega tega »dobrega«, če že ne gre za njihovo poklicno deformacijo, pa naredijo svojevrsten fetiš. Ob tem je vprašanje, kako sploh lahko ločijo dobro od slabega, če poznajo samo dobro, a to je že skorajda filozofski problem. Seveda ni nikakršen smrtni greh, če intelektualec občasno prebere kakšen lakoten roman, prav tako kot navadnemu smrtniku ne škodi, če tu pa tam prebere zahtevnejšo knjigo. Toda če boste poleti na plažo prišli recimo v družbi  debele knjige Umberta Eca Ime rože, kot je to pred nekaj leti storil naključni italijanski študent na eni od dalmatinskih plaž, boste kljub temu deležni ne le začudenih pogledov, ampak skorajda že prezira.

In ob vsem tem je to poletje Ljubljana kot svetovna prestolnica knjige in s ponudbo knjig za tri evre odkrila »toplo vodo« razprodane kvalitetne literature. In razbila stereotipno slovensko razmišljanje, češ da se leposlovja, četudi kvalitetnega, ne splača kupovati, ker tako knjigo prebereš le enkrat in jo potem zavržeš. Toda dobre knjige imajo vendar svoje mesto na domači knjižni polici zato, da jih lahko v roke vzamemo večkrat in v njih vedno znova odkrivamo nekaj novega. A nikar ne pričakujte, da boste kaj podobnega doživeli ob kakšni knjižni različici ledenega vampirskega ugriza, četudi vam bo morda kdaj prijetno ohladil razgrete poletne možgane.