Zato smo proti koncu milenija dobili torto. Veliko kot Triglav in naročeno iz takrat znane ljubljanske slaščičarne. Sestra Marijana, glavna sestra klinike, jo je kupila iz finančnih sredstev in prispevkov za kliniko in nas, udeležene v zdravljenje, po prav vsaki presaditvi počastila s torto. Bile so različnih okusov in vsakič je sledila nova velika torta. Vedno in vedno brez pardona in izjeme. Ja, tako preprosto je bilo pred tridesetimi in več leti.

Zdaj bi bila takšna torta morda jasen znak nepoštenja, zastonjkarstva, iskanja privilegijev in razkazovanja moči v družbi. Morda bi kdo lahko sklepal, da gre za prisvajanje »dobre hrane«, ne da bi jo plačali. Skratka, misija nemogoče. Verjetno bi vsi skupaj končali v Tarči.

Delo