»Čeprav naj bi bila to komemoracija, spoštljiv poklon žrtvam, jo je g. Zoran Jankovič izkoristil za izražanje skrajnih, do demokracije in svetosti mrtvih sovražnih stališč. Zagovarjal je ideološki rasizem - titoistični aparthajd,« piše Dežman o Jankovićevem nastopu na slovesnosti na Sv. Urhu.
Dežman tudi spomni, da je v času svojega predsedovanja aktualni predsednik Borut Pahor doma in mednarodno v odnosu do bremen zgodovine vztrajno zagovarjal politiko, ki jo lahko upravičeno imenujemo oznanjevanje sožitja in odpuščanja. Pirc Musarjevo Dežman ob tem sprašuje, ali bo v primeru izvolitve prevzela »veliko spravno izročilo Boruta Pahorja«?
Spomni tudi na dogodek izpred 15 let, ko je Muzej novejše zgodovine Slovenije z Muzejev slovenske vojske in Muzejem slovenske policije postavil razstavo Enotni v zmagi v Hribarjevi dvorani na Ljubljanskem gradu. »Otvoritev razstave je bila 24. junija 2007. Takoj potem smo jo morali na zahtevo župana Jankoviča zapreti in odstraniti. Z več strani so nam namignili, da je razstava razjezila Milana Kučana,« piše Dežman.
»Sprašujem vas, ali niso ta simbolna rušenja slovenske demokratizacije, osvoboditve, osamosvojitve in Republike Slovenije nepotrebna izzivanja sil, ki se ozirajo v čase titoistične stalinistične revolucije, enopartijske diktature, totalitarnega gospostva?« postavlja vprašanje Pirc Musarjevi. In še: »Sprašujem vas, ali ni zmaga v vojni za obrambo R Slovenije leta 1991 največja slovenska vojaška zmaga? Ali niso vsi uspehi, ki nam jih omogoča R Slovenija, zakladnica spomina in temelj samozavesti?«
Dežmanovo pismo objavljamo v celoti:
Spoštovana kandidatka dr. Nataša Pirc Musar
Spoštovana,
bili ste prisotni na prireditvi na Sv. Urhu.
Čeprav naj bi bila to komemoracija, spoštljiv poklon žrtvam, jo je g. Zoran Jankovič izkoristil za izražanje skrajnih, do demokracije in svetosti mrtvih sovražnih stališč. Zagovarjal je ideološki rasizem - titoistični aparthajd (to oceno sem javno podal že večkrat in doslej ji ni nihče oporekal).
O Jankovičevih ne samo nekulturnih, ampak barbarskih izpadih sem pisal že večkrat, nazadnje ob ponavljanju njegove genocidne in mnemocidne mantre, da v Ljubljani »ne bo domobranskih spomenikov« in svojske tanatološke doktrine, da so v Ljubljani lahko pokopani le »Ljubljančani«.
Naj pripomnim, da Jankovič sicer ni sposoben odgovora, podpre ga pa tudi nihče.
To, da v Ljubljani »ne bo domobranskih spomenikov«, je ponovil tudi na Urhu. In žal še marsikaj drugega. V posebni telesni drži, ki ga umešča nekam med Mussolinija (verjeti, ubogati, borite se …) in Broza (drugovi i drugarice, trebalo bi …).
Ker se do njegovih stališč niste jasno opredelili, vas prosim za nekaj preprostih odgovorov na enostavna vprašanja.
Ali je 3200 umorjenih, izkopanih izpod tri tisoč kubičnih metrov razstreljene kamnine, novica?
3. marca 2009 so raziskovalci odkrili mumificirane posmrtne ostanke umorjenih v rovu sv. Barbare v Hudi jami. To je bila NOVICA. Objavili so jo vsi mediji. Titofilni del politike je tedaj podivjal. Predsednik RS Danilo Türk je ocenil odkritje kot drugorazredni pojav, v Ljubljani so 20.aprila (na obletnico Hitlerjevega rojstva) ponovno poimenovali Titovo cesto. Türkova izjava je bila njegov politični samomor, čaščenje Tita je prepovedalo ustavno sodišče.
28.oktobra 2022 smo javnosti predstavili arheološki podvig, v katerem so izkopali posmrtne ostanke okoli 3.200 umorjenih, ki naj bi jih za večno skrilo okoli tri tisoč kubičnih metrov kamnine iz razstreljenega oboda brezna. Gre za žrtve najhujšega vojnega zločina in bratomora v slovenski zgodovini.
Toda za medije, ki sicer podpirajo Jankoviča in tudi vas, to ni NOVICA. Molk pa govori o strahotni zadregi.
Jankovič pa ni zdržal. Na Urhu je ponovil izjave, ki sodijo prav v Türkovo drugorazrednost in so še bolj zavržene kot poimenovanje Titove ceste.
Ko Jankovič na Sv. Urhu spet ponovi, da v Ljubljani »ne bo domobranskih spomenikov«, zanika najhujši bratomorni zločin v slovenski zgodovini, hoče ohraniti titoistični mnemocid, ki je tistim, ki jih je umoril in tabuiral titoizem, prepovedoval pravico do groba in spomina.
Spoštovana, sprašujem vas, ali bi, če bi bili še novinarka, objavili novico o 3200 umorjenih, izkopanih izpod tri tisoč kubičnih metrov razstreljene kamnine? Če boste predsednica RS, kaj boste storili, da bodo njihovi posmrtni ostanki v skladi s slovensko zakonodajo in svetostjo mrtvih dobili pravico do groba v Ljubljani?
Ali bi bili padli borci 5. prekomorske brigade lahko pokopani v Ljubljani?
Da sploh ne vemo, kdo je pokopan na Sv. Urhu in da je nova razstava, ki jo je MOL postavila na Sv. Urhu, mizerna kopija titoistične propagandne razstave, sem opozarjal že večkrat. Prav tako neurejena kot Sv. Urh sta grobišče borcev in talcev ter vojaško pokopališče Jugoslovanske armade na Žalah. Da o izginulih družinski partizanskih grobovi niti ne govorimo. Pa gre Jankovič znova in znova mimo teh dejstev. Živi pač mimo resničnosti v svoji domišljiji.
Če bi tudi za partizanske žrtve veljala Jankovičeva izmišljotina, da so v Ljubljani lahko pokopani samo »Ljubljančani«, potem ne bi mogli uresničiti prošnje Leopolda Berganta, ki jo je leta 1919, še tik pred smrtjo, zapisal v pismu Marjanu Šarcu, predsedniku Vlade RS.
Bergant je bil borec 5.prekomorske brigade. Strašno ga je prizadelo, ko je Anton Čretnik, borec njegove enote, utonil v boju pri Gospiću. Posebej zato, ker je bil v zadnji hrvaško srbski vojni grob borcev 5.prekomorske v Gospiću oskrunjen. Bergant piše o 200 padlih borcih 5.prekomorske, v popisu Inštituta za novejšo zgodovino jih je popisanih okoli 180. Ker na Bergantove pobude slovenska stran od hrvaške ni dobila zadovoljivih odgovorov, je Bergant v dveh pismih Šarčevi vladi predlagal izkop posmrtnih ostankov v Gospiću. V zadnjem, 28.septembra 2019, je prosil, »da uredite, da vladni organi čim prej izvedejo prenos okostij padlih borcev 5. Prekomorske brigade na ljubljanske Žale in da se tam postavi spomenik z imeni vseh padlih borcev.«
Če bi prišlo do uresničitve te pobude, bi seveda trčili na Jankovičevo izmišljotino, da se v Ljubljani pokopava le »Ljubljančane«. Ker so bili borci 5.prekomorske brigade nekdanji prisilno mobilizirani v nemško vojsko, torej Gorenjci, Korošci in Štajerci, po tej blazni ideji ne bi smeli biti pokopani v Ljubljani.
Spoštovana, na Sv. Urhu vas je Jankovič razglasil za svojo kandidatko. Ali boste, če boste predsednica RS, v zameno za njegovo podporo zagovarjali tudi politike, ki nas vodijo naravnost v sramotno zavrženo civilno religijo titoizma)?
Domobransko pokopališče na Orlovem vrhu?
Jankovičeva izjava, da v Ljubljani »ne bo domobranskih spomenikov«, je čisto navadna laž.
V Ljubljani so farne spominske plošče na Žalah, je grobišče več kot 800 umorjenih v Kucji dolini, je pokopališče za zidom pokopališča v Šentvidu, so grobovi vaških stražarjev na Žalah itd. In v Ljubljani je spomenik vsem žrtvam vojn in z vojnami povezanih žrtev – in take žrtve so tudi domobranci (in seveda tudi druge žrtve protikomunistične strani, ki jih Jankovič v svoji nevednosti verjetno tudi šteje med »domobrance«)
V zvezi z domobranskih pokopališčem na Orlovem vrhu naj ponovim, da v Odloku o prostorskih ureditvenih pogojih za območje prostorske celote C9 Grad, ki ga je sprejel svet MOL, pa v 40. členu za Orlov vrh piše: »Pred ureditvijo območja je treba izvesti zaščitna izkopavanja (predzgodovina, območje grobišča iz II. svetovne vojne). Območje naj se parkovno uredi z možnostjo postavitve spominskega obeležja na podlagi javnega natečaja.«
Jankovič pa raje laže.
Toda kljub takim poskusom obrambe zločinov in tabujev titoizma je v času svojega predsedovanja Borut Pahor doma in mednarodno v odnosu do bremen zgodovine vztrajno zagovarjal politiko, ki jo lahko upravičeno imenujemo oznanjevanje sožitja in odpuščanja. Tudi v Ljubljani, ko je dosegel postavite spomenika vsem žrtvam vojn in z vojnami povezanih žrtev.
Spoštovana, če boste nasledili Boruta Pahorja kot predsednica RS, ali boste boste prevzeli veliko spravno izročilo Boruta Pahorja?
Jankovič sramoti slovensko osamosvojitev?
Pred 25. leti sem vodil projekt Enotni v zmagi, v katerem je Muzej novejše zgodovine Slovenije z Muzejev slovenske vojske in Muzejem slovenske policije postavil razstavo v Hribarjevi dvorani na Ljubljanskem gradu. Dogovorjeni smo bili, da začasno, potem pa bi stala v dveh nadstropjih dela Ljubljanskega gradu.
Otvoritev razstave je bila 24. junija 2007. Takoj potem smo jo morali na zahtevo župana Jankoviča zapreti in odstraniti. Z več strani so nam namignili, da je razstava razjezila Milana Kučana.
Danes smo priče podobnemu napadu na Muzej slovenske osamosvojitve. Združili naj bi za z Muzejem novejše zgodovine Slovenije v nov javni zavod. Pa ne vemo niti tega, kako se bo novi zavod imenoval.
Sprašujem vas, ali niso ta simbolna rušenja slovenske demokratizacije, osvoboditve, osamosvojitve in Republike Slovenije nepotrebna izzivanja sil, ki se ozirajo v čase titoistične stalinistične revolucije, enopartijske diktature, totalitarnega gospostva? Ali ni rušenje veličine demokratizacije, osvoboditve in osamosvojitve R Slovenije tudi cilj govoranc, kakršne ponavlja in ponavlja Jankovič?
Sprašujem vas, ali ni zmaga v vojni za obrambo R Slovenije leta 1991 največja slovenska vojaška zmaga? Ali niso vsi uspehi, ki nam jih omogoča R Slovenija, zakladnica spomina in temelj samozavesti?
Spoštovana,
v pričakovanju vaših odgovorov vas lepo pozdravljam.
Srečno!
Dr. Jože Dežman
