Volilni domet Zorana Jankovića izven Ljubljane je zelo omejen

V petkovi izdaji največjega slovenskega brezplačnika lahko preberemo članek z naslovom »Spopad dveh alfasamcev«. Članek se dotika bližnjih predčasnih volitev in sicer čedalje bolj glasno napovedovanega dvoboja med menda glavnima pretendentoma za premierski stolček, Janezom Janšo in Zoranom Jankovićem.

Kljub precej bedastemu naslovu – koga zanimajo nekakšni alfasamci, zanimajo nas razvoj, plače, delovna mesta – in kljub nepotrebnemu psihoanalitskemu dodatku, članek v prvem delu skoraj malce presenetljivo korektno opiše mandatarske možnosti ljubljanskega župana. V zadnjih tednih smo imeli v medijih možnosti prebrati celo vrsto novinarsko-navijaških) trditev, da javnomnenjske raziskave kažejo, da ima odlične možnosti. Pri tem seveda niso navedli raziskav, ki bi to pokazale. Razlog? Ker jih ni. Vse kredibilne raziskave, ki so bile na voljo, nakazujejo ravno drugače.

Prvič, da je volilni domet Zorana Jankovića izven Ljubljane zelo omejen. Ta mu – predvsem zaradi Ljubljane – omogoča soliden rezultat, vendar pa bo to daleč od kakršnih koli sanjskih številk. To velja ne glede na to, s kom se bo povezal. Dejstvo je pač, da je njegova blagovna znamka ne le ‘asset’, ampak tudi znaten ‘liability’. V zadnjem obdobju še malce bolj kot prej.

Drugič, za jesensko opcijo ne predstavlja kake posebne dodane vrednosti. V primeru nastopa na volitvah bo stopnja kanibalizacije na levici izjemno visoka. Pri tem je potrebno še upoštevati, da ima ena stranka (SD) negovano člansko strukturo in najbrž ne bo kar tako prepustila primata na svoji opciji. Drugi dve pa bi uspešen Jankovićev nastop dokončno potisnil pod gladino (LDS in Zares). No, če smo iskreni, jima tudi brez nove jesenske konkurence slabo kaže.

Tretjič, Janković kot ‘nov’ obraz tudi v političnem prostoru kot celoti ne pomeni posebne dodane vrednosti. Nak. Več raziskav, ne le Slovenski utrip s FUDŠ, je pokazalo, da bi ga drugi konkurenti – npr. reseterji – v primeru, če bi se odločili za volitve, kar solidno presegli. Če povzamem, okoli vsega skupaj se dela prevelik vik in krik. Je pa to tudi razumljivo, nihče ni pretirano navdušen nad dolgočasnimi tekmovanji.

Župan sedaj menda čaka na rezultate raziskave, ki jo je naročil. No, pri tem bi mu svetoval znatno mero previdnosti. Njegovi sopotniki si obupno želijo zmage. (Sicer ne vem zakaj, situacijo so tako zamočili, da bo prihajajoči mandat res trd.) In v taki situaciji loviš tudi zadnjo bilko. Kar zna zamegliti presojo. Poleg tega sem v preteklosti že imel priliko videti izdelek agencije, pri kateri ljubljanski župan običajno naroča raziskave. Kaj naj rečem, izdelek me ni impresioniral.

Sam sicer menim, da je dokaj verjetno, da se bo Janković vseeno odločil za kandidaturo na volitvah. Zakaj? V medijih se pojavljajo interpretacije, da se tega skoraj zagotovo ne bo lotil, če mu anketa ne bo pokazala, da ima  možnosti za zmago. Politični realizem začinjen z močno dozo cinizma pa nam ponudi interpretacijo, da je situacija ravno obratna. V resnici nima popolnoma nič za izgubiti. Najbrž računa, da se bo v Ljubljani v vsakem primeru dobro odrezal in s tem ne glede na skupni rezultat ohranil legitimnost na domačem terenu. Toda pozor! Če se izven Ljubljane skladno s pričakovanji ne bo dobro odrezal in mu konstelacija moči v novem parlamentu ne bo dala možnosti za mandatarstvo, ga skoraj zagotovo ne bomo videli v opozicijskih klopeh. Ostal bo lahko na veliko bolj vidnem, vplivnem in lukrativnem mestu župana prestolnice. Iz katerega bo lahko nagajal novemu predsedniku vlade. V parlamentu pa bo imel svojo izpostavo. Klasična win-win situacija.

Zato bi moralo prvo novinarsko vprašanje ob morebitni napovedi vključitve v volilno tekmo biti: ali bo županstvo zapustil tudi v primeru poraza?