Za sporno dokumentarno serijo Tito – zadnje priče oporoke je Javni zavod RTV Slovenija plačal 15.000 evrov. Podpisnik pogodbe o nakupu je bil Janez Lombergar, direktor TVS, ki ga je za to pooblastil generalni direktor RTVS Marko Filli, v imenu prodajalca – družbe Zafra film – pa je pogodbo podpisala Olujka Japrica. Pogodbo so nam z RTVS poslali po ugodno rešeni naši pritožbi informacijski pooblaščenki. Pogodba je bila podpisana 28. junija 2012, na srbski in starojugoslovanski praznik vidovdan.
Kot pravijo poznavalci, bi lahko na nacionalni televiziji takšno serijo kupili tudi za mnogo manj denarja. Take dokumentarne serije je mogoče kupiti tudi za 800 evrov na uro. Dokumentarna serija o Titu ima 13 nadaljevanj, ki trajajo 55 minut, torej bi jo lahko kupili tudi za 10.400 evrov oziroma ker posamezna serija ne traja celo uro, celo za 9.500 evrov. Torej nakup ni bil gospodaren, saj so jo preplačali za okoli 50 odstotkov. Po drugi strani na RTVS tarnajo, koliko prihodkov bodo izgubili zaradi petodstotnega zmanjšanja RTV- prispevka. Če te skrajno slaboumne serije ne bi kupili, bi privarčevali za 1.176 mesečnih prispevkov oziroma kar 1.238 prispevkov po znižanju.
Dokumentarno serijo o Titu je pripravil hrvaški režiser Lordan Zafranović skupaj z Miro Šuvar, ženo nekdanjega hrvaškega komunističnega politika Stipeta Šuvarja. Seveda je ni v ničemer mogoče primerjati s takimi serijami, kot jih delajo na BBC. Gre za pričevanja starih tovarišev in tovarišic, tudi iz Slovenije, mnogi med njimi so vpleteni v povojne poboje in zatiranje človekovih svoboščin v prejšnjem režimu. Seveda ti ljudje o Titu ne povedo nič kritičnega, ampak ga kujejo v zvezde. Tako ničesar ne izvemo o Titovi vlogi v stalinističnih procesih v Moskvi, kjer je pisal obremenilne kartoteke za partijske tovariše, čeprav je o tem veliko materiala v ruskih arhivih. Prav tako nič ne izvemo o njegovi vlogi v španski državljanski vojni, ki so jo partijski zgodovinarji ves čas prikrivali.
Pričakovano nismo tudi ničesar izvedeli o Titovem delovanju v povojnih pobojih, za katere je dal ukaz že maja 1944 v Drvarju. Še več, prikazali so jih tako rekoč kot zasluženo kazen za domače izdajalce, poboje ujetnikov med hrvaškim križevim potom pa kot ekscese posameznikov, lačnih maščevanja. Civilistov kot da med njimi sploh ne bi bilo. Gre za hudo norčevanje iz žrtev povojnih pobojev, ki smo ga plačali slovenski odjemalci električne energije. O povojnih pobojih vedo veliko povedati mnogi slovenski zgodovinarji, ki se ukvarjajo s to temo, vendar ti niso nastopili v tem bednem hrvaškem dokumentarcu.
Zato pa sta slovenska zgodovinarja dr. Mitja Ferenc in dr. Jerca Vodušek Starič, ki sta specialista za to obdobje, nastopila v hrvaški dokumentarno-igrani seriji Tito, ki jo je režiral Antun Vrdoljak. Toda ta dokumentarec vodstva RTVS ni zanimal, ker so »pri izboru dali prednost seriji, ki temelji izključno na dokumentarnem gradivu pred igrano-dokumentarno biografsko serijo«. Že z odgovorom se posmehujejo uglednim slovenskim zgodovinarjem. O izboru na RTVS niso odločali strokovnjaki za zgodovino, ampak kar odgovorni urednik kulturno-umetniškega programa Andraž Pöschl, po izobrazbi diplomirani novinar in kulturolog.
Zafranovićev dokumentarec o Titu si je na Hrvaškem ogledalo več kot dvakrat manj ljudi kot Vrdoljakovo serijo o njem. Ta je bila bolj zanimiva tudi zaradi posameznih igranih prizorov po vzoru dokumentarcev BBC. Kot pravi dr. Mitja Ferenc, je bila Vrdoljakova serija v vsebinskem, analitičnem, dokumentarnem, režijskem in scenarističnem pogledu kvalitetnejša od Zafranovićeve: »Težko je pričakovati, da bodo ljudje, ki so bili odvisni od Tita, bili njegovi prijatelji in mu bili vdani do smrti, o njem povedali kaj neprijetnega ali ga postavili v bolj temno luč, saj bi s tem precej ´zatemnili´ tudi sebe.«