Glede sodnih dosežkov Vesne Žalik smo že pisali o primeru škofa Gregorija Rožman – jugoslovansko vojaško sodišče ga je leta 1946 obsodilo na 18 let strogega zapora in zaplembo vsega premoženja na podlagi obtožbe, da je sodeloval z okupatorjem. Po dolgoletnem vztrajanju za sodno rehabilitacijo je ljubljansko okrožno tožilstvo končno leta 2009 kazenski postopek zoper Rožmana ustavilo, s čimer je bil rehabilitiran, na poti do te rehabilitacije pa so bili vmes mnogi sodniki, tudi Vesna Žalik. Ta je bila predsednica senata okrožnega sodišča v Ljubljani, ki je leta 1996 zavrnil zahtevo za obnovo kazenskega postopka zoper Rožmana. Pri tem je sicer pohvalila škofovo medvojno humanitarno dejavnost (pri okupatorjih se je zavzemal za bolj človeško ravnanje s prebivalstvom, aretiranimi in obsojenimi, med njimi tudi komunisti), vendar, kot je zapisala, to »ne more opravičiti preostalega njegovega inkriminiranega ravnanja«, kot ga je ugotovilo vojaško sodišče.
Medtem ko je pri Rožmanu Žalikova prepoznala inkriminirano ravnanje, pa se to ni zgodilo v primeru ravnanja razvpitega goljufa Sandija Grubeliča na začetku devetdesetih let, saj ga je oprostila. Primer Grubelič je odjeknil v javnosti kot prvi v razmerah novega liberaliziranega gospodarstva. Grubelič je na prehodu iz osemdesetih v devetdeseta po svojem grosupeljskem podjetju Trend Form oškodoval več kot 4.800 ljudi z območja vse Jugoslavije, s tem ko je od njih pobral denar, da bi v dogovorjenih rokih dobili osebna vozila v najem oziroma lizing. Ostali so brez denarja, avtomobilov pa niso videli nikoli.
Čeprav je bil iz načina poslovanja jasno izkazan namen goljufanja, ki je Grubeliču omogočil več kot 200 milijonov tolarjev (okoli 30 milijonov nemških mark) protipravne premoženjske koristi, ga je senat temeljnega sodišča v Ljubljani na čelu z Žalikovo leta 1992 oprostil obtožbe za goljufijo. Slednja je ugotovila, da v »objektivnem smislu nenamensko porabljena sredstva iz naslova leasing vplačil lahko pomenijo kaznivo dejanje«, toda brez goljufivega namena gre zgolj za civilnopravno škodo in ne za kaznivo dejanje. Zapisala je, da je imel Grubelič ves čas namen izpolniti pogodbene obveznosti, delno jih je tudi izpolnjeval, njegovi osebni dolgovi pa so »popolnoma irelevantni in na njihovi podlagi ni mogoče zaključiti, da je že od vsega začetka ravnal goljufivo«. Višje sodišče je njeno sodbo raztrgalo, v ponovnem sojenju pa je bil zaradi goljufije obsojen na sedem let zaporne kazni, ki je sicer zaradi kronične bolezni večji del ni presedel.
Po besedah poznavalcev se je med sojenjem za Grubeliča v medijih zavzel celo dr. Ljubo Bavcon, in to z enako razlago, kot jo je imela sodnica Žalikova: da sploh ne gre za kriminal, pač pa zgolj za civilno razmerje med Grubeličem in oškodovanci – kupci vozil. Bavcona smo po elektronski pošti vprašali, zakaj po njegovem ni šlo za kaznivo dejanje in ali mu je znano, da naj bi Grubelič pred osamosvojitvijo sodeloval z Udbo oziroma SDV. Odgovoril nam ni, smo pa po posredniku dobili odgovor Grubeliča: ni sodeloval z SDV, ampak so njega nadzorovali od leta 1974 naprej, ker naj bi bil kot obrtnik zanimiv zaradi različnih poslov.