Vera in cerade - tudi po slovensko

Teden, ki je intoniral začetek počitniškega eksodusa na stari celini, je minil v čisto drugačnih znamenjih, kakršna bi nas morala spremljati na vsakoletni oddih. Streli Andersa Behringa Breivika so po desetletju (od enajstega septembra 2011) v zahodni prostor prinesli sporočilo, polno ekrazita, ki je šokiralo z isto močjo kot ogenj in smrt v dvojčkih Svetovnega trgovinskega centra.

Kako je mogoče, da nekdo ali neka organizacija v imenu vere, celo njenega fundamentalizma (pravovernosti) ubija in straši, seje rane in zlo? Kako je mogoče, da to počne v okoljih, ki se sicer odlikujejo s prijaznostjo do ljudi, blaginjo in visoko stopnjo demokracije (Skandinavija, Združene države Amerike)?

V teh dneh smo le redko slišali pravi odgovor, nasprotno, priča smo bili ognjemetu nesmiselnih argumentacij in iz njih izhajajočih sklepov. Izhodiščna napaka je bila v domnevi, da je pošast iz Osla in Utøye nam podoben državljan (kot Osama bin Laden in njegovi) ter se je treba zgolj pomujati, pa se odkrijejo razlogi, ki ga vzpostavljajo v njegovi drugačnosti. Ti naj bi bili v verskem fundamentalizmu (kot pri poglavarju Al Kaide) in desničarskem skrajništvu. Vse to so sicer pomožna orodja, ki lahko nekaj povedo o zunanji naravi pritiskov, ki jim je bil Breivik izpostavljen, so pa docela nemočna, ko morajo zavrtati v sredico, tja, koder se fenomen izvija iz peclja.

Ta je le eden: morilca z družbo, kot sadež z drevesom, povezuje vez: ta je najedena in sprevržena zaradi notranjega ustroja Breivikove osebnosti. Ponoreli strelec je namreč psihopat. Njegovo dejanje se vzpostavlja v odnosu do nepremostljive duševne motnje, ki pomeni srčiko njegove identitete. Breivik je nor, zanj zakoni (družbene) vzročnosti, ki jih je prva artikulirala judovska religija (ne ubijaj, ne kradi, ne pričaj po krivem), ne veljajo. Enako rečemo za Adolfa Hitlerja (primerjaj znamenite analize židovskega filozofa Ericha Fromma), enako za Osamo bin Ladna. Obstajajo namreč ljudje, ki se toliko zakopljejo v svoj svet, da ven ne vidijo več. Tedaj pravimo, da so na takšen ali drugačen način zblazneli, zgubili stik z realnostjo. Politike se oprimejo »kar tako« (primerjaj za to čudoviti film s konca osemdesetih, Primer Feliks Langusa z Borisom Cavazzo v glavni vlogi), lahko bi počeli kaj drugega ali kako drugače. Breivik bi bil lahko islamski fundamentalist (Osama bin Laden se je prvič kalil, ko je v imenu zahodnih, krščanskih idealov naskakoval sovjetske falange, ki so komunizem uvajale v Afganistan) ali tamilski tiger. Skratka »vera« in politika sta za take vrste ljudi zgolj zunanji poligon, na katerem demonstrirajo notranjo psihopatologijo, ki je sami ne zmorejo več obvladati.

Nasilje je nasprotno duhu razvitih religij, krščanstva in islama (primerjaj za to muslimanske sufije in derviše, mistike, katerih osnovno načelo je, kako naj pomagam vsem ljudem ne glede na vero). Če bi bil Breivik res krščanski fundamentalist, bi do konca uresničeval fundamentalni (temeljni) postulat krščanstva in bi temu namenil celoto svoje človeške moči. Prva zapoved te vere namreč pravi: »Ljubi svojega Boga kakor samega sebe.« Ustanovitelj, Jezus Kristus, je opozoril, da je druga prvi enaka, pove pa: »Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.« Krščanski fundamentalisti (kot islamski, derviši in sufiji) so prvaki v ljubezni do Boga in bližnjega, zanjo radi žrtvujejo celo največ, življenje. V desetem stoletju so enega njih, Al Haladža, usmrtili zaradi naslednjih besed: »Jaz sem postal ta, ki ga ljubim, kajti ta, ki ga ljubim, je postal jaz. Sva dva duhova, združena v enem telesu.« S podobnimi mislimi na ustih so umirali mnogi krščanski fundamentalisti skozi celotno zgodovino do danes (Maksimiljan Kolbe, sestra Emanuela). Kot je učil Emil Durkheim: religija odseva družbeno bit in je zato nujno potrebna. Brez nje je družba patološka.

Tudi je spet nemogoče dokazati, da bi bil Breivik desničarski skrajnež in nacist. Po sedaj dostopnih podatkih so med njegovimi žrtvami neposredni priseljenci z muslimanskega dela sveta ali njihovi potomci v prvem kolenu redki (npr. v petek pokopani Ismail Hadži Ahmed). Po nepreverjenih podatkih pa so še redkejši konfesionalni pripadniki islama. Katera desničarska stranka v Evropi torej uči pretežno mržnjo do izvornih Norvežanov in zapoveduje lastnim članom njihovo preganjanje? Kateri nacist pa ubija pripadnike arijske rase, kar so Breivikove nesrečne žrtve po geografskem kriteriju večinoma pač bile? Če bi bil desničarski skrajnež in nacist, bi svoje zavrženo bitje izživel na drugačen način, v kakšnem delu Osla, kjer živijo pretežno priseljenci od drugod.

Breivikov eksodus smo doživljali tudi doma, spet je dišal po kaosu – in smodniku. Ta teden je ponovno »raznašalo« afero Patria, žrtve pa so bili tokrat najprej nedolžni delavci Viator & Vektorja. Odlična analiza Aleša Žužka na MMC RTV SLO (http://www.rtvslo.si/gospodarstvo/zgodba-o-propadu-nekega-tajkuna/262969) je pokazala, da je bil konec Viator & Vektorja podoben koncem drugih tajkunskih zgodb, z njimi pa jih povezuje tudi začetek. Visoki član LDS Zdenko Pavček je »pod roko« – z dovoljenjem Antona Ropa, tedaj predsednika vlade – kupil Sistemsko tehniko in jo za drag denar prodal Avstrijcem. Nato je isti predsednik vlade (in LDS) Sistemski tehniki spet »pod roko« v imenu države naročil izdelavo osemkolesnikov.

 Idilo so prekinile volitve: nova vlada je posel razveljavila in se odločila za javni razpis. Na njem je bila ob vsej konkurenci izbrana finska Patria. LDS in Pavček so zarjoveli od tesnobe, svoj fundamentalizem pa usmerili predvsem v blatenje nasprotnika; to počnejo že od septembra 2008. Danes jim Breivik odlično služi: podobe lastnega stremuštva, nestrpnosti in državljanske pritlikavosti obešajo po vsakem, ki jih postavi pred zrcalo. Pravi fundamentalisti, čeprav skriti za ceradami tovornih avtomobilov ali še čem bolj pritlehnim.