Veliko dvomov je bilo, bojazen je v nas včasih bolj, včasih manj, razjedala dušo, saj so neprijazne napovedi privoščljivo napovedovale konec upanja v drugačno prihodnost. Toda rojstvo se zgodi samo po sebi, ko dozori čas. In zdaj si tu. Po petintridesetih letih znova praznujemo. Po vseh krajih Slovenije je slišati naš vrisk in jok. »On slišal je petje in vrisk in njih jok. Vse je vihar razdjal, naš rod pa zmeraj vstal, gledal nad Triglavom neba obok«, je zapisal ljudski pesnik Martin Semrajc v svoji pesnitvi, posvečeni mogočnemu Triglavu.

Sinoči si praznovala, ljuba domovina. Na ploščadi pod ljubljanskim gradom si si se končno pokazala v pražnjem oblačilu, ki so ga zate stkali vsi, katerih srca si vpletla v venec slave hrepenenja po zopetnem srečanju s teboj. Nekaj minulih let je bilo namreč čutiti, kot da smo te izgubili, kot da je neki leden veter, izbrisal tvoje čare, v nas pa zapuščal sledi zlaganih obljub in lažnega prikazovanja tvoje pomembnosti za slehernega izmed nas.

S tabo smo bogati, brez tebe naš ponos veni kot cvetica, ki smo ji pozabili zaliti korenine. Sinočnji večer je bil na ljubljanskih ulicah kot prebujenje duha, kot objem rok, ki z ljubeznijo podarjajo srečo, ki bratijo med seboj tiste, ki so tako kot pred petintridesetimi leti dokazali, da je samostojna Slovenija vredna njihovih naporov in žrtev.
                                                          ……………… 

Spominjam se, ko sem po prespani noči praznovanja s kolesom hitela na sedež stranke SDS na Komenskega ulici, kjer sem na poti ugotovila, da »nič več ni tako kot je bilo«. Dr. Pučnik nam je v pisarni vlival pogum, a v srcih je bila tesnoba, ki se je pozneje le še stopnjevala, vse do tiste nedelje, ko smo v »zaklonišču« (v kleti) pod našo stavbo izvedeli, da bombardiranja ne bo. Z varnostnikom Jožetom sva si oddahnila in odšla vsak na svoje delovno mesto.

Pod oknom naše pisarne je bil od takrat dalje postavljen ljubljanski avtobus, kot nekaka barikada, kjer so stražili vojaki, ki so v naših toaletnih prostorih opravljali tudi jutranjo nego, mi, ki smo zasedali pisarniške prostore, pa smo jim radi postregli tudi kako jedačo in pijačo. Spominjam se prizora, ko si je nekoč eden od vojakov v predprostoru WC-ja umival obraz oziroma roke, del puške, ki jo je nosil čez ramo, pa mu je gledala skozi vrata. V tistem hipu je prihajala skozi vhodna vrata ena od naših sodelavk in ob pogledu na puško zavpila: »Križ božji, koga so pa ustrelili?«

Še veliko takih zgodb je bilo, preden smo dočakali pravo pomlad. Zdaj smo jo dočakali znova. Naj bo lepa, svetla in blagoslovljena. Ena in edina je, in v njenih zapisih bodo za vekomaj zapisana imena: dr. Jože Pučnik, Janez Janša, Lojze Peterle, Igor Bavčar, dr. Dimitrij Rupel, Tone Krkovič, dr. Vasko Simoniti, dr. Katja Boh, Ivan Oman, Marjan in Janez Podobnik, Slavko Kmetič, France Tomšič, Jelko Kacin in še mnoga druga. Naj nam ne bo težko ohranjati v spominu tudi vseh, ki so darovali svoja življenja za domovino.

Naš pesnik Tone Kuntner je v eni od pesmi, ki jih je posvetil Samostojni Sloveniji, zapisal:

»Ko se je svitalo,
so pridrveli z ognjem in mečem,
da bi podaljšali noč,
da bi uničili moč
naših sanj.
(Tema noči jim je dala moči,
a nam neustavljivo svitanje dneva.)
In dan je dozorel
v krvavi plamen,
dan resnice, 
v dan pravice,
v sončen dan,
ki sije in seje…
In bo sijal,
dokler bodo sanje,
dokler bo ljubezen,
ki sleherni mrak
in temo ubije.«