Če bi malo pomislili, bi čakali lažje. Ali pa bi s samotrpinčenjem prenehali. Slovenski pregovor namreč pravi: veliko babic, kilavo dete. Kako slabotno bo dete, če bo sploh rojeno, pa ne pove samo stari rék. Sedanja koalicija je ob nastanku meseca marca odgovorila na temeljno dilemo. Mandatar je bil predsednik najmočnejše stranke, ki je sestavljala koalicijo. Pri tako imenovani koaliciji ustavnega loka pa je mandatarjev več, kot je strank, ki bi tvorile vlado. Za predsednico se vidita: Alenka Bratušek in Tanja Fajon. Tu je potem Karl Erjavec, logična izbira je spet Marjan Šarec, še posebej zato, ker je dobro leto in pol to funkcijo tudi opravljal. Potem iz gneče kuka še Jože P. Damijan, pa še nekdo, ki ga po zadnjih informacijah Kučanovi strici skrbno skrivajo. Najmanj šest imen za eno mesto!
Če upoštevamo, da je Šarčeva vlada razpadla, ker v njej ni bilo koalicijske enotnosti, se nam institut porajanja mandatarja pokaže v groteskni luči. Šarec je odstopil v istem dopoldnevu kot njegov finančni minister Bertoncelj. Slednji je odšel ob osmih, njegov šef ob enajstih. Zapustil je pisarno, v kateri je hranil še pet odstopnih izjav ministrov, ki bi jih »unovčil« v tednu, katerega prvi dan, ponedeljek, se je tako nesrečno začel. Koliko ministrov je Serpentinšku pobegnilo ali so jih napodili, je težko prešteti. Samo za kulturo so šli trije, eden med njimi je – po informacijah dobro obveščenih virov – pristal ob tisti kandidatki za predsednico vlade, ki sebe – kakšna skromnost – uradno ogovarja z vzdevkom »voditeljica«. Poglejte njen profil na tviterju.
Opazen efekt predporodne koalicije ustavnega loka je vsesplošna zmešnjava v državi.
Kako bi takšna vlada »vladala«, je retorično vprašanje. To se še podvoji, če se zamislimo – v ta hip – najaktualnejšega kandidata, predsednika Desusa, ki je dejansko in simbolično prilezel iz kante. S to metaforo lahko označimo Erjavčev politični profil, kajti ob kalibru tega razreda postajajo besede nekako neustrezne. Izdajal in prodajal je »zaveznike«, s katerimi je bil v kombinacijah. To mu je prešlo v kri. Članstvo je ponujal toliko strankam, da se še sam najverjetneje ne spominja. Nekaj časa sva bila celo skupaj pri krščanskih demokratih. Tam je bojda začel, kot je pisec teh vrstic. Kaj je storil v vseh mandatih na čelu Desusa za upokojence, poje Klemen Slakonja v znameniti baladi Penzioner. Baladi? Seveda, za upokojence, ne za Erjavca. Če ni Karl naredil nič za upokojence, je pa odlično poskrbel zase. Na koliko funkcijah vse je bil, prav tako izveste v isti pesmi, če ste sicer že pozabili. A tudi če ste pozabili, se ni treba vznemirjati: niste »penzioner«, da bi vam spomin ne služil več toliko kot v mladih letih. Niste pa tudi ono čudo iz Rusije, ki je znalo celoten telefonski imenik Moskve skupaj z okrožji na pamet. Seveda s številkami. Erjavčevih funkcij, na katerih je vedril v imenu upokojencev, formalno res ni toliko, kot je telefonskih slušalk v Moskvi, a primera je kljub temu docela ustrezna.
Ob najverjetnejšem mandatarju, naslovnem junaku Slakonjeve žalostinke, je potrebno opozoriti še na »naklonjenost«, ki jo gojijo do njega tisti, kateri ga porivajo na cesarski »tron«. Na primer Gregor Golobič, neumorni tvorec spletk iz ozadja. »Kaj Desus motivira? Kaj Karla Erjavca v politiki zanima? Motiv v njegovi politiki je funkcija, h kateri spadata varovanje in šofer.« Tako je Golobič javno ocenil Erjavca. Ne smemo pozabiti, da sta prav Serpentinšek in njegov maček Muri Erjavcu spletla zanko, v katero se je na kongresu Desusa, januarja letos, zadrgnil. Ko je izgubil proti Pivčevi, se je namreč od vsega hudega pridušal, da se umika iz politike in javnega življenja sploh. Šarec je v kratkih desetih mesecih hkrati grobar Erjavčeve kariere in njen obujevalec od mrtvih. To počne s temeljnim prepričanjem, da se prav njemu, jagodnemu izboru pameti v naši republiki, godi največja krivica, ker ne more biti predsednik vlade. In tile bodo skupaj vozili težko karjolo v strm klanec? Malo jutri.
Tudi če ekipi babic uspe čudež in porodijo dete, bo kilavo. Dokler seveda bo. Kakšna bo koalicija, v kateri bo Erjavec predmet temeljne zamere Alenke Bratušek, Tanje Fajon, Jožeta P. Damjana, Marjana Šarca (in še pet kandidatov iz ozadja), češ zakaj pa jaz nisem na tvojem mestu, saj si to bolj zaslužim, je odvečno vprašanje. Tudi če bo taka koalicija sestavljena, bo kot protitankovska mina na bojišču, po katerem vozijo oklepni stroji: ni vprašanje, ali se bo sprožila, temveč kdaj. In kdaj je v takšnih razmerah lahko vsak hip.
Zelo realen scenarij so tudi predčasne volitve. Tranzicijska levica je skupaj z mediji dokazala, da ji je za državljane in državo vseeno. Pojavlja se logika »Osvobodilne fronte« iz let 1941–1945. Čim slabše za ljudi, tem bolje za nas. Predporodna koalicija je pripravljena slovenski narod tudi izpostaviti volitvam, in to v času najhujše epidemije v sodobni zgodovini Slovenije. A na predčasnih volitvah, ki so realno dejstvo, bo z verjetnostjo zmagala SDS. In z verjetnostjo bo porodna koalicija namesto na krst – odšla na pogreb. Nauk iz te zgodbe je, da smo – po sili razmer – dobili novega Drnovška. Nekoč je namreč dejal: »Če odidem, saj se boste pobili med sabo.« Ne »kul«, ampak kratke pameti moraš biti, da največjemu nasprotniku narediš tako uslugo. Da ga sam postaviš na piedestal.
