Borut Pahor je že v mandatarskem govoru dejal, da ima več vprašanj kot odgovorov. Tako je ostalo tudi po zaslišanjih ministrskih kandidatov in petkovem ustoličenju devete slovenske vlade. Še več, po zaostrovanju grožnje o gospodarski krizi se je občutek negotovosti in razvrednotenja pomena koalicijskega sporazuma, ki je v pomembnih delih hitro zastarel, le še povečal. Za mnenje o Pahorjevi ministrski ekipi smo prosili zgodovinarja Staneta Grando, ekonomista Rada Pezdirja in sociologa Mateja Makaroviča.
Ekonomist Rado Pezdir poudarja, da ni politolog, zato je njegova presoja lahko le ekonomska. »Trdno pa verjamem, da vsaka vlada pomeni iskanje ne samo pragmatičnega, ampak tudi političnega ravnovesja v koaliciji, zato je bolj kot strokovnost ministrov pomembna koordinacijska sposobnost predsednika vlade. Poleg tega tudi verjamem, da se bo dejanska ustreznost posameznih ministrov/ministric pokazala šele v drugem delu mandata. Ker nisem defetist, ne postavljam a priori negativnih ocen za nobenega ministra oziroma ministrico, dokler se v svojem delu dejansko ne izkaže.« Pojasnjuje tudi, da večina njegovih mnenj temelji na tistem, kar so kandidati oziroma kandidatke izrekli med izbiranjem.Ministrska ekipa je po mnenju sociologa Mateja Makaroviča večinoma sestavljena iz ljudi s političnimi izkušnjami, le redki med njimi pa imajo tudi ministrske izkušnje. Zato je za kakšne vnaprejšnje sodbe še veliko prezgodaj in jih bomo lahko resno ocenjevali šele takrat, ko bodo že nekaj časa na položajih. Glede na dosedanje vladne ekipe nova vlada ne izstopa niti v dobrem niti v slabem. Seveda pa je, kot smo lahko pričakovali in je pravzaprav normalno, predvsem političen organ, sestavljen iz politikov, ne pa kakšna neodvisna strokovna ekipa onstran političnih delitev, kot jo je pred volitvami napovedoval Pahor.
Tovarišijski gremij
Za zgodovinarja Staneta Grando so poleg simbolnega pomena predsednika vlade za vlado slovenske države ključni ministri za finance, pravosodje in kulturo. »Če ti zamenjajo strokovnost in služenje državi z vladanjem, se neuspehu ni mogoče izogniti.« Ugotovitev Gregorja Golobiča, da ga za konkretni ministrski položaj kvalificirajo politične, ne pa strokovne izkušnje, čemur ni mogoče oporekati, je za Grando ena zadnjih zaušnic, ki jih je prejel novi predsednik vlade iz lastnih vrst. »Ves čas je poudarjal, da daje prednost znanju in izkušenosti pred politiko in ideologijo, potem pa ga najvišji človek v koaliciji postavi na realna tla.«
Ob sestavljanju nove vlade se je po prepričanju Grande »vnovič potrdilo, da so med rečenim in storjenim nebesne razdalje.« Vlada bo seveda imela opozicijo, njene poglavitne težave pa bodo po njegovem mnenju v njej sami. »Poleg tistih ministrov (še večji problem bodo morda državni sekretarji), ki jih nekoliko poenostavljeno lahko označimo za revolucionarje – njihova poglavitna lastnost je nestrpnost do opozicije, drugače mislečih, v katerih vidijo smrtne sovražnike, ti so tudi vključili protikatoliško določilo v koalicijski sporazum –, so bolj nevarni oni pritlehni iz tovarišijskega gremija, ki imajo svoje resnično vodstvo v dejanskih oblikovalcih levega trojčka. Ti v prihodnosti za svoje cilje ne bodo izbirali zgolj sredstev, ampak tudi ljudi, ki jim bodo povsem poslušni. Erjavec je že konkretni primer uveljavljanja njihove volje, moči in načina dela,« razmišlja Granda, ki je prepričan, da so volitve po oblikovanju vlade že preteklost in da se bližajo nove. Za vlado slovenske države so poleg simbolnega pomena predsednika vlade najpomembnejši ministri za finance, pravosodje in kulturo. Če ti zamenjajo strokovnost in služenje državi z vladanjem, se neuspehu ni mogoče izogniti.
VEČ V TISKANI IZDAJI