»Čutim veliko odgovornost, saj ESČP pogosto postavlja standarde ne samo v Evropi, ampak tudi globalno,« je Sancinova povedala ob izvolitvi za sodnico in ob tem natresla še nekaj običajnih puhlic. Med drugim je razlagala, da je k njeni izvolitvi prispevalo spoznanje sodišča, da potrebujejo znanje s področja mednarodnega prava človekovih pravic in širšega, splošnega mednarodnega prava.

Morda si na ESČP res želijo okrepitve na tem področju, a velja povedati, da je izvolitev sodnikov tega sodišča v parlamentarni skupščini Sveta Evrope v glavnem vnaprej znano dejstvo, če države ne predlagajo problematičnih sodniških kandidatov. Zanjo je tako prejšnji teden glasovalo 125 članov skupščine od 171, ki so oddali glas.

Za njeno novo službo je bilo pomembnejše od njenega CV priporočilo pristojnega odbora parlamentarne skupščine Sveta Evrope, ki je med tremi slovenskimi kandidati podprl prav Sancinovo. Druga slovenska kandidata Aleš Galič in Boštjan Zalar sta brez priporočila odbora na glasovanju prejšnji teden prejela le 40 in 5 glasov.

Precej začudenja je zbudilo vztrajanje predsednika Türka, da mlado, komaj 31-letno pravnico brez pravih izkušenj in tedaj še brez omembe vredne akademske kariere imenuje za slovensko arbitro pri določitvi meje s Hrvaško.

Poleg ugleda, ki ga prinaša funkcija, si lahko Sancinova obeta tudi lepo plačo okoli 200 tisočakov letno, pa morebiti še kakšne dodatke. A predvsem je služba lahko odskočna deska za ambiciozne, čeprav običajno ne več rosno mlade pravnike. Bošnjak bo ob slovesu od Strasbourga letos dopolnil že 51 let, leta 1979 rojena Sancinova pa bo v Francijo odšla v starosti 46 let. Ko se vrne v domovino (ali kamorkoli bo že šla), se ji za službo ne bo treba bati – predavateljsko mesto na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani (kjer je že zdaj predavateljica) je najmanj, na kar lahko računa.

Morda pa se bo v teh letih tako navadila na evropski standard, da bo poskušala kariero nadaljevati v tujini – Bošnjak denimo želi ESČP zamenjati za Sodišče EU v Luksemburgu, saj je eden od trojice favoritov za slovenskega predstavnika na tem sodišču

Vasilka Sancin je leta 2002 diplomirala na pravni fakulteti v Ljubljani in kariero v glavnem nadaljevala v akademski sferi. Na matični fakulteti je leta 2007 doktorirala iz mednarodnega prava in na njej danes poučuje kot redna profesorica, hrati pa je predstojnica Inštituta za mednarodno pravo in mednarodne odnose pravne fakultete. Je tudi predsednica slovenskega Društva za mednarodno pravo za Slovenijo (ILA) in članica številnih drugih strokovnih združenj.

V mednarodnih telesih je članica Svetovalnega odbora Sveta Združenih narodov za človekove pravice, med letoma 2019 in 2022 je bila tudi članica in podpredsednica odbora Združenih narodov za človekove pravice.

Sancinova ima z ESČP že nekaj izkušenj, saj tam od leta 2022 deluje kot nadomestna sodnica, ki nadomešča Bošnjaka v primerih, ko zaradi različnih okoliščin ne more sodelovati na sojenjih, za povrh je še arbitra in članica urada Sodišča za spravo in arbitražo v Ženevi, ki deluje v okviru Ovseja.

Njena mednarodno prepoznavnost in izkušnje so torej čisto drugače kot leta 2010, ko je prvič postala znana domači javnosti. Takrat jo je namreč močno favoriziral tedanji predsednik države Danilo Türk, čigar asistentka na fakulteti je bila nekoč.

Precej začudenja je v tistih časih zbudilo vztrajanje predsednika Türka, da mlado, komaj 31-letno pravnico brez pravih izkušenj in tedaj še brez omembe vredne akademske kariere imenuje za slovensko arbitro pri določitvi meje s Hrvaško.