V šoli so najbolj zaščiteni učenci, nato starši, učitelji pa prav nič

Po besedah Jägrove so za to, da v šolah ne prihaja do sporov, pomembna kakovostna Pravila šolskega reda, ki morajo biti jasna, razumljiva in natančna. "Kakovostna pravila delujejo v prvi vrsti preventivno ter hitro in učinkovito rešujejo še tako zapletene probleme, saj so učenci vnaprej seznanjeni s kršitvami, postopki in vzgojnimi ukrepi ter predvsem s svojimi dolžnostmi," pravi.

Težava pa je po njenem v tem, da je priprava pravil trenutno prepuščena avtonomiji vsake šole, kjer morajo v nekem smislu pravno delo prevzeti pedagogi.

Ko pride do sporov, so po mnenju Jägrove največja težava anonimne pritožbe, ki učiteljem povzročajo veliko birokratskega dela, jim jemljejo čas in povzročajo stres. "Gre za pritožbe, ki jih spiše anonimni pritožnik zoper določenega učitelja ali ravnatelja, ki se morata nato pritožb braniti na način, da dokazujeta, da sta delovala in ravnala pravilno. Vse navedeno terja čas, psihični napor in stres tako posameznega učitelja kot tudi ravnatelja, ki se kot prvi in zadnji sooči z zadevo," pravi pravnica.

Težava po njenih besedah pri tem je, da morajo šolska in druge inšpekcije obravnavati vsako pritožbo, četudi je že na prvi pogled jasno, da je neutemeljena. "Zato bi morale inšpekcije oblikovati merila, po katerih bi presojale posamezne pritožbe, hkrati pa bi bilo treba uvesti odgovornost za tiste, ki pošiljajo očitno neutemeljene pritožbe," pravi.

Po trenutni zakonodaji ima učitelj po mnenju Jägrove na voljo dovolj učinkovitih ukrepov, s katerimi lahko umiri problematične učence, hkrati pa tudi vse potrebne lastnosti in znanja, problem pa je, "da so učitelji pogosto že tako ustrahovani, da si včasih sploh ne upajo izreči vzgojnega ukrepa". "Kajti potem nemudoma sledijo anonimne pritožbe in jezni starši," pravi in dodaja, da se danes preveč govori le o pravicah, premalo pa o odgovornosti učencev.

"Trenutno so v šoli najbolj zaščiteni učenci, potem starši, učitelji pa prav nič," pravi in dodaja, da se učitelje preveč obravnava samo kritično. "Če je otrok dobil slabo oceno, je na mestu, da najprej pogledamo, če razlog za to ne leži pred domačim pragom. Treba se je naučiti prevzeti odgovornost za lastne napake in krivde ne prenašati takoj na drugega," dodaja.

Na vprašanje, ali je za učenca dobro, če starši v sporu brezpogojno stopijo na njegovo stran, mediatorka odgovarja, da se morajo starši bolj zavedati, da je njihova naloga, da vzgojijo odgovorne in samostojne posameznike. "Ključno se mi zdi, da se učenci naučijo prevzeti odgovornost za svoja ravnanja in se zavedajo, da ni nič narobe, če ga človek kdaj polomi. Napaka pa je, če se iz tega človek nič ne nauči in bo to napako kmalu zopet ponovil. Stopiti v bran svojemu otroku takrat, ko je storil napako zavestno in hote, ni v redu, predvsem pa ni vzgojno. Je slaba popotnica otroku v odraslo dobo," poudarja Jägrova.

Se pa seveda tudi zaveda, da so tudi učitelji zgolj ljudje. "Tudi učitelji delajo napake, zato prav tako ni prav, če napake ne priznajo," pravi in dodaja, da se ji v takem primeru zdi prav, da starš zaščiti otroka.

Učiteljski poklic je po oceni Jägrove danes izgubil tisti ugled in spoštovanje, kot ga je imel nekoč, vzrokov za to pa je več. "Med glavnimi razlogi vidim anonimne pritožbe, prevelik poudarek na otrokovih pravicah in premalo na dolžnostih, analiziranje učiteljskega poklica zgolj z vidika dolgih počitnic in 'nekajurnega' delavnika. Kako naj nekdo ima za avtoriteto nekoga, o katerem le redko ali pa celo nikoli ne prebere ali sliši, kaj vse dober učitelj dela, kako obširen in odgovoren je njegov opus dela," se sprašuje.

Ob tem dodaja, da je bila kot nekdo, ki se med drugim ukvarja tudi s šolsko mediacijo in pravom, tudi sama presenečena nad tem, kaj vse sodi v delo učitelja: "Odkar sem tako globoko 'zabredla' v šolske vode, vidim poklic učitelja popolnoma drugače. Spoštujem ga!"

Spore med učitelji, učenci in starši je po njenem najbolje reševati mirno, to je s pogovorom ali mediacijo. "Šola je prostor, kjer naj se učenci naučijo komunicirati tudi takrat, ko je najtežje - ko nastopi konflikt, kriza - ko si storil nekaj narobe ali pa je tebi nekdo storil nekaj žalega. Šola ni prostor, kjer bi probleme v prvi vrsti reševali odvetniki, ampak je treba spor najprej rešiti v razmerju šola - učenec, šola - starši," svetuje.

Za mediacijo, kot enega od načinov reševanja sporov, ugotavlja, da je v slovenskih šolah bolj izjema kot pravilo: "Kot da nihče ne pozna vseh pozitivnih učinkov, ki jih prinaša mediacija v šoli - tako preventivnih kot kurativnih."

Mediacija je po njenih besedah namreč tista, ki človeka vzgaja za življenje in je odlična naložba v posameznikovo prihodnost. "Nauči ga samostojnosti, odgovornosti, iskanja kompromisa, empatije in drugačnih pogledov. Na koncu koncev v življenju posameznika ne štejejo le lovorike, temveč in še zlasti človekov značaj, zato je z veščinami mediacije potrebno začeti že v otroštvu," zaključuje.