V. Simoniti: Na referendumu je potrebno zakon o arhivih odločno zavrniti

Objavljamo govor dr. Vaska Simonitija:

Spoštovani,

ob Prešernovem prazniku se naše življenje, naše misli in dejanja obrnejo h kulturi in k velikemu pesniku. Prešernova poezija je velika,  ker zlahka kljubuje času, ker je še danes moderna, ker prinaša v slovenski in evropski prostor brezčasno duhovno in človeško razsežnost. Naj se ob tem spomnim pred desetimi leti umrlega pisatelja Rudija Šeliga, ko je - tudi zaradi njegove zavezanosti prešernovskemu življenjskemu kredu in zaradi njegove intelektualne in umetniške moči ter duhovne svobode - slovenski prostor v zadnjih desetletjih žarel drugače in dihal vse bolj svobodno.

Toda nekdanji zanos, optimizem in tudi povsem oprijemljivi pozitivni rezultati se v zadnjih letih sesipajo v nelagodje in resignacijo, ki ju v veliki meri prekriva samo še bleščavost  množičnih slepil. Nenehno lahko beremo in poslušamo, da je prišlo do krize vrednot, ali da ni več nekdanjih vrednot ipd. Toda ne gre za krizo vrednot, ali za izgubo nekdanjih vrednot, ali kaj podobnega. Gre za njihovo mešanje in pravzaprav za spopad nekdanjih in novih družbenih vrednot. Teh novih velik del vplivne družbene in politične strukture ne sprejema.

Pesnik Niko Grafenauer je pred nekaj dnevi izjavil: »Tisto, kar mi manjka danes, je družbeni etos«. Ob tem se moramo vprašati, kakšne pa so bile nekdaj družbene vrednote, ki so pripeljale ob koncu nedemokratičnega režima do strahovite vojne, ki je ni bilo nikjer drugje v Evropi? Na čem so temeljile? Na izmišljeni in s silo uveljavljeni pravici, da pripada oblast samo tistim, ki so trdili, da imajo do nje pravico, ker le oni zaradi zgodovine vidijo v prihodnost in vedo, kakšna bo.

Ti ljudje se niso umaknili, ti ljudje tudi niso bili umaknjeni. Ti »vidci v prihodnost« so še vedno tu kot politični odločevalci in ne popuščajo v ničemer , oziroma popuščajo samo takrat, če so, ker so zavezani kulturi nasilja, v to prisiljeni. Poznajo samo jezik, ki ga govorijo sami.  In v tem so pred demokrati, ki so zavezani drugačnim vrednotam, vrednotam razvitega zahodno evropskega sveta, v veliki prednosti. Pred kratkim smo bili seznanjeni z nekaterimi konkretnimi dejanji  nekdanje tajne politične policije. Njen vodja je dejal, da je celo življenje delal pošteno in odgovorno. On resnično to tudi misli.

On misli še danes, skupaj z njim pa še mnogi, da je kršenje temeljnih človekovih pravic in zanikanje človekovega dostojanstva vrednota, če je to v skladu z nasilno politično organizirano skupino ljudi, ki je sebe proglasila za napredno, vse druge pa odstranila. Kljub Splošni deklaraciji o človekovih pravicah iz leta 1948, ki je bila tem vidcem v prihodnost znana,  in kljub kasnejšim številnim drugim deklaracijam in listinam s podobno vsebino, in nenazadnje, če ostanem v polju angažirane kulture, kljub našemu stoletniku Borisu Pahorju, ki je tudi s knjigo »Trikrat ne« odločno zavrnil fašizem, nacizem in komunizem, nekdanji zapriseženi nedemokrati še danes menijo, da je bilo njihovo početje izraz poštenosti, njihova poštenost pa vrednota-vrlina. In tako razumevanje stvarnosti preveva tudi našo sedanjo kulturno, pa tudi ostalo oblastno politiko, kar nenazadnje kaže prav v zadnjem času sprejeti Zakon o varstvu dokumentarnega gradiva in arhivih, s katerim ožijo možnosti svobodnega raziskovanja preteklosti.

Pri tem gre namreč zato, da se - poleg obrambe povsem konkretnih posameznikov in poleg zakrivanja narave nekdanjega političnega sistema - čimbolj zabriše ločnico med nedemokratičnim in demokratičnim sistemom. Desnici se pogosto očita, da je zagledana v preteklost, in da je ne zanima sedanjost in prihodnost. Vendar temu dejansko ni tako. Odločno in nedvoumno ji gre za sedanjost in prihodnost, pri čemer pa je njena zahteva jasna, to je, da so temelji, na katerih počiva sedanjost, nedvoumni. Gre torej za družbene vrednote, za, če ponovno uporabim besede pesnika Grafenauerja, družbeni etos, ki temelji na spoštovanju človekovih pravic, spoštovanju človekovega dostojanstva, parlamentarni demokraciji, vladavini prava in pravni državi; skratka gre za vrednote, ki jih je prejšnji družbeni ustroj nenehno zanikoval in odklanjal.

Tako je v pravem ospredju pri noveli zakonu o uporabi arhivskega gradiva dejansko vprašanje vrednot. Vse ostalo so besedne igre in birokratska slepila. Zato je potrebno tudi na referendumu, če bo do njega prišlo, zakon odločno zavrniti. Nesprejemljivo je tihotapljenje starih vrednot v čas, ko bi morali nove demokratične vrednote ponotranjiti, preteklosti pred zgodovinskim prelomom pa omogočiti, da postane naša skupna zgodovina. Ne gre torej za odsotnost vrednot, ampak za spopad med njimi. K tej vrednotni regresiji sodi v določeni meri tudi sodna praksa; k tej vrednotni politični regresiji sodi verjetno tudi predlog zakona, ki naj bi omogočal dodaten nadzor tudi nad povsem zasebnim življenjem ljudi; realnost postaja že tako absurdna, da se nekateri državni funkcionarji že povsem brez vsakršne zadrege, in seveda brez kakršnihkoli posledic, javno istovetijo z totalitarnimi idejami, s čimer si tudi nedvoumno prizadevajo za njihovo uveljavitev.

Na področje kulturne politike sodi tudi zagotavljanje medijske pluralnosti, ki se ji je kulturna politika v zadnjem letu praktično odrekla. Šibkost objektivnega medijskega poročanja se namreč še krepi. Politika na področju kulture, podprta seveda z večinsko medijsko pristranskostjo, pa s tem lahko nagrajuje politično primernost oziroma apetite politično ustreznih uporabnikov državnih finančnih sredstev. Čeprav poudarja, kako je naklonjena samozaposlenim v kulturi, njihovega močno deprivilegiranega statusa dejansko ne poskuša urediti, ampak  nagrajuje, pod krinko nenehnega prenarejanja birokratskih pravil, le tiste, ki veljajo za politično primerne. Kulturna politika v bistvu nima, razen birokratske gostobesednosti, nobenega ustvarjalnega koncepta.

Z večinsko medijsko podporo izpeljuje ideološko selektivno in regresivno kulturno politiko, ki  prej kot kaj drugega pomeni atentat na kulturo. Tako na eni strani z odrekanjem finančne pomoči nosilcem tradicionalnih kulturnih sporočil in vrednot spodnaša tla identiteti , ki je vendarle najbolj temeljna življenjska os vsakega naroda.  Takšna kulturna politika ne dojema in ne dojame, da je prav  v spoju žlahtne tradicije z novimi iskanji in subverzivnim podiranjem ustaljenih obrazcev največja prebojna moč umetnosti.

Na drugi strani pa je povsem zanemarjen koncept vseslovenskega kulturnega prostora in koncept zavestnega omogočanja večih, od teh najmanj dveh večjih kulturnih središč, ki vase srkajo ustvarjalne potenciale, da lahko iz njih potem sevata ustvarjalna kulturna in umetniška energija. Kultura vsakega naroda je vedno najprej nacionalno afirmativna, nato pa s svojo kakovostjo in presežnostjo navzven primerljiva in s tem tvorna sooblikovalka svetovnega kulturnega etosa in umetniškega ustvarjanja. Kulturna politika, ki smo ji priča danes, pa pomeni napad na pravo umetniško ustvarjalnost. Presoja o tem, kaj podpreti, kaj odpreti in kako ohraniti na področju kulture in umetnosti, oziroma kaj in kako spodbuditi, je sicer težka, a temu se je ta ekipa, ki je odgovorna za kulturno politiko, odrekla.

Naj končam s Prešernom. Bistveno je, da beremo njegovo poezijo. V njej je  preroško govoril o našem narodnem obstoju in osamosvojitvi ter razmišljal o časti in oblasti. V njegovi poeziji se  kaže njegova vera v slovenstvo, ki je izvirala iz osebne pokončnosti, s katero se je zavzemal za dejavno slovenstvo, za svobodno in pravično družbo. S svojo duhovno prostostjo, svobodomiselnostjo in svetovljanstvom nas Prešeren v živo zadeva še danes. Morda bi bilo dovolj, da bi tem vrednotam sledili.