Na mestu, kjer je bila grofica ubita, še danes v vasi Srpenica stoji kamnit križ, na katerem piše Zur erinnerung an Luzy Graffin Christalnigg (V spomin grofici Lucy Christalnigg).

Po navedbah Petre Svoljšak v knjigi Soška fronta se je grofica iz Gorice z avtomobilom sama peljala v Celovec po blago za Rdeči križ, katerega članica je bila. Na Brezovem pred Srpenico naj bi jo domačina iz Trnovega ob Soči, ki sta stražila na cestni zapori, pozvala, naj se ustavi. Grofica ukaza ni ubogala, prepričana, da je srpeniška postojanka pravočasno prejela njeno brzojavko, s katero je zaprosila za prosto pot.

Vojaka sta streljala v grofico in jo zadela v glavo, njen avto pa je treščil v zid in obstal. Primer naj bi obravnavalo vojaško sodišče, vojaka pa naj bi bila za pogumno dejanje in dobro opravljeno vojaško dolžnost celo pohvaljena. Slabo leto po grofičini nesrečni smrti so se začele bitke na soški fronti.

Po drugih navedbah naj bi grofico ustrelil domačin, ko se je peljala iz Celovca v Gorico z informacijo, da je prepoved gibanja v dolini reke Soče preklicana. Orožniki, ki so tod stražili, obvestila še niso dobili, zato je en od njih - domačin - grofico ustrelil, ker se ni ustavila za rutinski pregled. Višji oficir in grofičin mož, Oskar Christalnigg, je vojaka v nasprotju z njegovimi pričakovanji nagradil s petimi srebrnimi kronami, ker je vestno in neustrašno izpolnjeval ukaze.

Prva vojaška žrtev med slovenskimi vojaki žal ni znana. So pa časopisi po besedah zgodovinarja Marka Štepca poročali o prvih ranjencih in prvem transportu ranjencev s srbskega bojišča.