Za slovensko oblastno levico je Ukrajina, potem ko je padel diktator Viktor Janukovič, boleča izkušnja. Izkazalo se je, da znajo ljudje tudi po mnogih letih po osamosvojitvi obračunati z ljudmi, ki so si nadeli maske demokracije, v resnici pa so še naprej služili interesom preživelega komunizma. V tej 46-milijonski nekdanji sovjetski republiki so to spoznali, potem ko je Janukovič na montiranem procesu Julijo Timošenko poslal v zapor. Je pa med Slovenijo in Ukrajino bistvena razlika.
Poleg tega, da na protestih ni bilo videti komunističnih simbolov in zastav nekdanje sovjetske republike, je bila opozicija enotna v obsodbi režima in pri zahtevi, da se Timošenkova izpusti, kot je bila enotna v kritiki sodbe kijevskega sodišča leta 2011. Nihče od opozicijskih voditeljev ni varčeval s kritiko Janukoviča in njegovega absolutnega vpliva na pravosodno vejo oblasti, nihče se ni umikal, češ sodbo je treba spoštovati, drugače je ogrožena pravna država, in nihče ni niti za hip podvomil, da sodba ni krivična, da je šlo za politični proces proti Timošenkovi, ki je ogrožala privilegije Janukovičevih izbrancev, elite. Tako je bilo ves čas do jeseni lani, ko je bil uradni odstop od podpisa sporazuma z Evropsko unijo tista iskra, ki je zanetila upor proti režimu, ki je svetlobna leta oddaljen od demokracije.
Opozicija niti za trenutek ni oklevala, čeprav je vedela, da bo ves politični kapital tega upora šel na račun Timošenkove. Ne, niso bili nori, ker so pravzaprav podprli politični konkurentko. Preprosto so vedeli, če ne bodo povzdignili glas proti diktaturi, pritlehni Janukovičevi politiki, ki je Ukrajino pehal v naročje Sovjetske zveze in preživelega socializma, tudi njih ne bo več. Čeprav je Janukovič, potem ko je sprevidel, da je vrag vzel šalo na stran, opozicijskim voditeljem (med drugim znanemu boksarju Vitaliju Kličku) ponujal vse mogoče položaje in naslove, vile v gorah in ob Črnem morju, intervjuje in promocijo v medijih, ki jih je obvladoval, skratka vse, kar bi si zaželeli. Pa niso. Ker so to ljudje načel, ker vedo, kdaj so kršene človekove pravice, ker so vedeli, da so obsodbo Timošenkovi avtokratskemu predsedniku napisali ukrajinski strici iz ozadja, izpeljali pa skorumpirani tožilci in sodniki, in ker so spoznali, da se jim lahko zgodi povsem isto.
V Sloveniji pa se zdi, da sta opozicijski Nova Slovenija (NSi) in Slovenska ljudska stranka (SLS) komaj čakali, da najprej okrajno, pred dnevi pa še višje sodišče, pošlje liderja SDS Janeza Janšo v zapor. Da se ga znebita. Da ne bosta imeli konkurence. Da sta žlahtni desni stranki, kakršni si želi Milan Kučan. Da bosta dobili drobtinice nebeške mane. Da pokažeta javnosti, da spoštujeta pravno državo, čeprav za obsodilno sodbo ni bilo prav nikakršnih materialnih dokazov, samo neki indici. Ampak, kakopak, koga to sploh briga. Ker na sončni strani smo vsi prijatelji. Smo vsi sorodniki. Smo ena velika srečna družina. Če koga pač po krivici obsodimo, svet ne bo padel s tečajev. In če ob tem zapojemo in še zaigramo na orglice, kot to počne na listo prvo postavljeni skupni kandidat za evropskega poslanca Lojze Peterle, toliko boljše. Bo bolj prešerno, bo bolj na poskok.
Če še verjamemo, da naj bi mediji napačno povzeli šefa SLS Franca Bogoviča in šefico NSi Ljudmilo Novak, ki naj bi izjavila, da Janez Janša zaradi pravnomočne sodbe nikoli več ne more biti predsednik vlade, težko spregledamo njuno nadaljnje vsegliharstvo in anemičnost, češ da sodbe ne komentirata. In se pri tem ne zavedata, da ju lahko že jutri čaka enaka usoda. Že davno sta sicer Novakova in Bogovič to počela, začenši s poročilom Komisije za preprečevanje korupcije (KPK), ko je Franc Bogovič odstopil kot minister za kmetijstvo in okolje, NSi pa kasneje nadaljevala z bojem za ohranitev privilegijev nekdanjemu predsedniku in šefu komunistične partije Milanu Kučanu ter z zgodbo o arhivih. Kot da bi se sama želela asimilirati s strankami levice in ljudmi z udbovskim pedigrejem, ki imajo že četrt stoletja eno samo poslanstvo – odstranitev Janeza Janše. In to, da so se spravili na opozicijskega voditelja, se jima sploh ne zdi čudno. Vsi so pred zakonom enaki, ubrano poudarjajo v NSi in SLS. Seveda, da so, ampak dokazi morajo biti še posebej trdni, ne pa neka indična sodba.
V demokracijah z daljšo tradicijo je tožilstvo in sodstvo še posebej previdno, ko gre za opozicijo, ker ljudje, ki živijo v urejenih in pravnih državah takoj pomislijo, da se želi vladajoča koalicija znebiti opozicijskih konkurentov. Ampak ne v Sloveniji, kjer sta na vodilnih položajih v sodstvu in tožilstvu tipa, ki sta v prejšnjem režimu kršila človekove pravice. Tega seveda opozicijski strančici sploh ne problematizirata, čeprav bi morali iz dneva v dan opozarjati na to. Dokler se kaj ne bi spremenilo, premaknilo. Tako pa še samo pomagata utrjevati vse veje oblasti v prepričanju, da so nedotakljivi, malodane nezmotljivi. Seveda, v ohranjanju oblasti in svojih privilegijev. Nekaj pa bo ostalo tudi za njih, si očitno mislijo v SLS in NSi.