Novela zakona o visokem šolstvu iz leta 2016 je namreč spremenila pogoje za ustanovitev visokošolskega zavoda, pri čemer je določila, da se spremenjeni, strožji pogoji za že ustanovljene zavode preverjajo ob prvem naslednjem podaljšanju akreditacije.
Zaradi epidemije pa je novembra sprejeti šesti protikoronski zakon ta rok podaljšal in določil, da morajo visokošolski zavodi spremenjene pogoje izpolnjevati ob drugem podaljšanju akreditacije.
V skladu z novelo mora sicer visokošolski zavod pri Nacionalni agenciji RS za kakovost v visokem šolstvu odločbo o podaljšanju akreditacije visokošolskega zavoda pridobiti najmanj vsakih pet let.
Zahtevo za oceno ustavnosti določbe protikoronskega zakona, ki govori o akreditacijah, je sprožil Danijel Rebolj iz Maribora, ki meni, da je do spremembe v protikoronskem zakonu prišlo brez utemeljitve in iz razlogov, ki niso povezani z omilitvijo posledic epidemije. Prepričan je, da določba pomeni nedopustno poseganje v postopke reakreditacij, ki so v teku, pa tudi, da je bilo s sprejetjem sklepa o nedopustnosti razpisa zakonodajnega referenduma o šestem protikoronskem zakonu volivcem onemogočeno, da bi na zakon vložili zahtevo za razpis referenduma. Predlagal je, da ustavno sodišče do končne odločitve začasno zadrži izvajanje določbe.
Ustavno sodišče je v sklepu o zadržanju ocenilo, da bi izdaja morebitnih odločb o prvem podaljšanju akreditacije visokošolskemu zavodu po spremenjenem načinu pomenila, da bi bila tem visokošolskim zavodom akreditacija podaljšana pod neenakimi, manj zahtevnimi pogoji kot tistim, katerih odločitev o podaljšanju akreditacije je že bila podvržena presoji izpolnjevanja pogojev. V primeru, če bi se izkazalo, da je določba šestega protikoronskega zakona protiustavna, pa to na odločitev o podaljšanju akreditacij visokošolskim zavodom, o katerih bi bilo do takrat že pravnomočno odločeno, ne bi imelo učinka. Poleg tega pa bi bila v opisanem primeru onemogočena pravica volivcev do referenduma. Če bi namreč DZ pozneje sprejel zakon z enako vsebino in bi bil o njem razpisan referendum, bi volivci glasovali o nečem, kar bi bilo lahko že vsaj deloma izvršeno, oziroma o nečem, na kar dejansko ne bi mogli več vplivati. Tudi če tak zakon pozneje ne bi bil sprejet, pa bi odločbe o prvem podaljšanju akreditacij, sprejete v času veljavnosti izpodbijane določbe, ohranile svojo veljavo.
Glede na navedeno bi v primeru, če bi se izpodbijani člen izvrševal, potem pa bi se izkazalo, da je bil sprejet po protiustavnem postopku in bi ga ustavno sodišče razveljavilo, lahko nastale težko popravljive škodljive posledice, so navedli ustavni sodniki in izvrševanje izpodbijanega člena zadržali do končne odločitve o njegovi ustavnosti.