Milan Matos je odraščal na domačiji v Sostrem. Kot je zapisal v svojem knjižnem prvencu Hiša velikih zgodb, se je rodil konec 2. svetovne vojne 14 let za svojim tretjim bratom, 20 let za najstarejšim in 18 let za sestro. Po študiju na Ekonomski fakulteti v Ljubljani in vmesnem potepanju po svetu se je najprej zaposlil v podjetju Commerce Ljubljana, nato pa od leta 1971 v Mladinski knjigi. Kljub svojemu prepričanju, da je treba zaposlitev menjati na pet do sedem let, je tam ostal do upokojitve leta 2009. Med svoje največje poslovne dosežke uvršča knjižni klub Svet knjige, ki je v letih delovanja v slovenske domove prinesel več kot 21 milijonov knjig.
Za svojo predanost knjigi je prejel številne nagrade, najvišjo strokovno nagrado, Schwentnerjevo nagrado, priznanje Primus za odličnost v komuniciranju in pred leti tudi častni znak svobode Republike Slovenije za zasluge pri razvoju slovenskega založništva. V času slovenske pomladi je soustanavljal Slovensko demokratično zvezo (SDZ), po krajšem političnem zatišju pa je pred leti postal član Nove Slovenije (NSI), kjer je še vedno aktiven.
Odraščanje in izoblikovanje v delavsko-kmečki družini
Milan Matos nam pove, da je odraščal in se izoblikoval v delavsko-kmečki, tako da mu dela nikoli ni manjkalo. Oče je vse življenje delal v Papirnici Vevče, njegova mama pa je imela že pred vojno obrtno dovoljenje za prodajo sadja. Kot je zapisal v svoji knjigi, je tudi po vojni še trgovala. »Imam še sestro, trije bratje so že pokojni. Vsi so bili precej starejši od mene. Najstarejši celo 20 let, najmlajši 14 let. Bili smo nekako dve generaciji. Tako sem imel kar nekaj vzgojiteljev, kar pa ni vedno enostavno. Odraščal sem v tedaj še bolj ali manj podeželski in kmečki vasi Sostro, čeprav le 10 km iz Ljubljane. Predvsem sorojenci so odločili, da me vpišejo po 4. razredu v klasično gimnazijo, a tam mi ni šlo. Tako sem končal osnovno šolo v Polju. Od tam sem nadaljeval v Gimnaziji Moste. Po maturi sem nihal med pravom, medicino in se odločil za ekonomijo,« nam pove.
Uvodne strani njegove knjige, ki je luč sveta ugledala lani, je namenil svojemu odraščanju in potepanju po Evropi in ZDA, kamor je potoval z ladjo. Zanimalo nas je, kaj ga je vleklo v svet. Je bil namen potovanja tudi pokukati iz zatohlosti socializma v neki drug, drugačen svet? »Tudi to,« nam odgovori in doda: »Mlade izziva svet, drugačnost, odprtost, pogledati čez mejo vsakdanjega okolja. Se preizkusiti, dobiti spoznanja in izkušnje in preveriti sebe. Na poti v Anglijo sva s prijateljem prvič prestopila državno mejo, dobiti smo morali še vize za vse države. Malo sva vedela, a bila pogumna. Osem dni sva potovala z avtoštopom in tudi z 'vlakoštopom', brez vozovnice. V Franciji ni šlo z avti in sva morala na vlak, da ne bi prekoračila dovoljenja, vize. Dobila sva jo za samo 48 ur. V Angliji sva delala čez poletje na velikem posestvu in kasneje v tovarni. Enkratne izkušnje. Vsak mlad človek bi moral iti v svet, se srečati z različnostjo in zapustiti zavajajoče udobje doma.«
Zanimiva je bila tudi njegova poletna študijska praksa v Pragi leta 1968. Citat iz njegove knjige: »Nihče od mojih kolegov ni hotel iti na vzhod, sam pa sem se odločil. Zanimalo me je, kako bo tam. Tri tedne avgusta sem doživljal čase češke pomladi. Burno politično dogajanje, ko je bilo videti, da se bo Češka le izvila iz svinčenega oklepa nasilnega komunizma. Pa ni šlo. 20. avgusta 1968 so ruski tanki pometli z vsem upanjem milijonov. Bil sem sredi ljudi, sredi tankov, streljanja, solz bolečine in razočaranja.« Želeli smo izvedeti še kaj več o tem. »Takrat sem bil na Vaclavskem trgu, ko so Rusi streljali med študenti, ljudmi, ki so protestirali, krvaveli. Takrat sem spoznal, da so meje samo pojem geografov in da je svoboda nedeljiva. Leto potem sva šla s kolegom z avtoštopom na delo v mednarodni kamp v Švico. Spet izkušnja različnosti, urejenosti in stabilnosti Švice in v prostih dnevih potepanje po mestih in gorah.«
Po žalostni češki izkušnji, sploh v primerjavi z demokratično Švico, ne preseneča, da se je naš tokratni sogovornik nekaj dolgih let pozneje tudi sam z vsem srcem pridružil slovenski pomladi, ki je Slovenijo osamosvojila in iz dežele pregnala komunizem. Ne pa tudi komunistov, bi lahko dejali. Še zdaj nekateri krojijo našo usodo.
Začetek nove poti v Mladinski knjigi
Njegova prva služba je bila v zastopniški firmi Commerce Ljubljana. Meni, da je bilo za takratne razmere to solidno in urejeno podjetje. »Po pripravništvu me je kolega povabil v Mladinsko knjigo. Šel sem pogledat, saj me je na razgovor povabila kar glavna direktorica Zorka Peršič. Želeli so nekoga, ki bi postavil knjižni klub Svet knjige. Zanj so se odločili na podlagi nemških izkušenj založbe Bertelsmann. Sprejel sem izziv, naivno misleč, da so vsi za to zamisel in da podjetje ima voljo in denar za razvoj. Doživel sem veliko razočaranj, a k sreči nisem obupal. Ni mi žal. Uspeli smo.«
A treba je povedati, da je bilo precej težko. Veliko je bilo nasprotovanja. To lahko razberemo tudi iz njegove knjige. Prvi delovni dan si je pisalno mizo delil z Juretom Ribičičem. Ta ga je takrat vprašal, kaj počne tu, kdo je. Odgovoril mu je, da je prišel postavljat knjižni klub. Citat iz knjige: »Kaj, a klub? Kakšna ideja pa je to? Ali še niste prišli k pameti? Kakšne tuje, bedaste ideje!« Mrzel pot me je oblil. Prepričan sem bil, da vsi zaposleni vedo za klub, da verjamejo vanj, da je nekaj enkratnega ... Nekaj sem mu skušal pojasnjevati, ugovarjati. Čuden občutek se mi je naselil v želodec. V založbi je Jure nosil naročila tiskarnam, bil vez z njimi. Kot mlad upokojenec Ozne je še dodatno delal. Bil je brat razvpitega Mitje Ribičiča. Kasneje sem izvedel, da je imel še tudi druge zadolžitve, ne samo stika s tiskarnami.«
Kakor koli, knjižni klub Svet knjige je mimogrede krivec, da se tudi moja domača zbirka vsako leto poveča za nekaj knjig. Že vrsto let. Bo še naprej tako, da bosta Mladinska knjiga in Svet knjige hiši velikih zgodb? »Upam, nikakor se ne sme zgoditi, da ju ne bi bilo več. Mladinska knjiga je prepomembna za našo kulturo, samobitnost, prepoznavnost, ustvarjalnost, da bi jo izgubili. Je v težavah, tudi založništvo, a ne smemo obupati. Sam vem, da je bila Mladinska knjiga nekajkrat na robu, a se je vedno pobrala. Naj bo tako.«
Podarjena ali priborjena leta
Za našega sogovornika lahko z gotovostjo rečemo, ne le, da so mu bila leta podarjena, ampak da si jih je z voljo in ljubeznijo do življenja kar nekaj priboril sam. Precej let se namreč uspešno spopada z neprijetno in tudi zelo nevarno boleznijo. Zanimalo nas je, kdo mu je bil v vseh teh letih v največjo oporo, mogoče žena Silva, ki je tudi sama vešča pisateljskega peresa?
»Življenje nam je tako in tako podarjeno. Ob bolezni se zaveš vseh njegovih dimenzij. Je velika skrivnost. Vsi smo tu le na začasnem delu. Imam redko vrsto krvnega raka, en bolnik na 50 tisoč ljudi, že četrt stoletja. Prognoze na začetku so bile omejene. Tako kot vsak si šokiran. Dva dni. Sprejel sem vse in to mi je dalo svobodo. Srečo imam, da so medtem iznašli nova, učinkovita zdravila, sicer bi bil že leta na drugem svetu. Imam pa ob osnovni bolezni in neodpornosti še druge, pridružene bolezni. Zahvaljujem se za milost, da sem, in vsem, ki mi pomagajo živeti. Od soproge Silve, družine, zdravnikov, prijateljev. Tudi to poglablja najin zakonski odnos,« nam pove velik borec za življenje, ki mu tudi v teh dneh, ko smo z njim opravili intervju, ni prihranjeno obiskovanje bolnišnic.
Nekoga, ki je v rokah držal ogromno knjig, jih veliko prebral, druge le prelistal, preprosto moraš vprašati, katero knjigo vzame največkrat v roke. Milan Matos največkrat v roke vzame Sveto pismo. Ko smo ga vprašali, katero je njegovo življenjsko vodilo, nam pove: »Živi in pusti živeti ni dovolj, živi in pomagaj živeti ni preveč.« Ob koncu pogovora na daljavo, ker so taki časi, nam še zaupa, da bi rad kaj zanimivega na straneh Reporterja, v tej rubriki, prebral o Ivu Jevnikarju, novinarju in kulturniku iz Trsta.
Milan Matos, nekdanji dolgoletni direktor Mladinske knjige.
Intervju (izvirno objavljen 4. maja 2020)
Milan Matos: Človeštvo je doslej tako ali drugače prebrodilo vse krize
Prazno je stanovanje brez knjig, brez regalov s knjigami. Se strinjate, da je tako, in da je tudi duša prazna, če je ne hranimo s knjigo?
Seveda. Kar prejemamo, to smo. Človek pa ne živi samo od kruha!
Kaj berete zdaj, ko nas je virus zaprl v stanovanja? Mimogrede, ali imate rajši klasično ali sodobnejšo e-knjigo?
Za zdaj se ne čutim utesnjenega, saj je zraven vrt in blizu travniki in gozd. Vsekakor sem zavezan klasični knjigi, njenemu otipu, obliki, vonju in lažji berljivosti. Prebral sem samo eno e-knjigo in izkušnja me ni prepričala. Te dni sem prebral Možinov Slovenski razkol. Obvezno, a žalostno branje.
Janez Menart, Tone Pavček, Ciril Zlobec, Drago Jančar, Bogdan Novak, Jelka Reichman, Marjanca Božič, Marlenka Stupica so nekateri velikani slovenske besede in ilustracije. Nekaterih žal ni več. Vsi imajo eno stično točko, da so bili nekako vaši »sodelavci«, ko ste vodili Mladinsko knjigo. Lepi spomini?
Vsekakor, imel sem privilegij, da sem se srečeval z njimi, z nekaterimi bolj, drugimi manj. Veliko svojega talenta, bogastva idej, ustvarjalnosti, spoznanj so dajali nam vsem, bralcem in tudi sodelavcem v založbi. Posebno blizu mi je bil Janez Menart, saj je imel delovno mesto nekaj let v knjižnem klubu in bil sem njegov nadrejeni. Lepa izkušnja, bil je najstarejši od nas in naš povezovalec in »zaščitnik«.
Čas, ko smo zaradi virusa bolj doma, je morebiti tudi čas za knjige. Za branje. Po drugi strani pa to ni najboljši čas za prodajo knjig, ki jih pri nas vsako leto kar precej izide. Bi morale biti po vašem tudi v tem času odprte knjigarne, knjižnice?
Čas za branje si moramo vedno najti. Zdaj še lažje. Žal pa vidimo, da pol Slovencev ne bere. In tako je bilo že pred petdesetimi leti. A takrat je imelo visoko, višjo izobrazbo le štiri odstotke ljudi, danes je ima šestkrat toliko. Kakšni izobraženci smo? Kako se lahko znajdemo v svetu, delu, osebnem razvoju brez knjige? Kako bomo hodili vštric z drugimi? Knjigarne pa, upam, da bodo kmalu odprte. Po navadi v njih ni velike gneče (op. p.: intervju je bil opravljen 25. aprila).
Greva malce nazaj v prelomna leta za našo Slovenijo, ki letos praznuje 30- letnico prvih demokratičnih volitev. Kako ste doživljali slovensko pomlad, demokratizacijo in osamosvojitev?
Res pomladno. Kot enkraten čas novega življenja, prelomnosti, hrepenenja in pričakovanj.
Kako je bilo z vašo politično aktivnostjo pred osamosvojitvijo in po njej? Novi Sloveniji ste se mimogrede priključili, ko ji ni uspelo priti v Državni zbor, torej takrat, ko v takih primerih nekateri potapljajočo barko zapuščajo. Zakaj?
Že na dan ustanovitve januarja 1988 sem se včlanil v SDZ. Potem sem se vključil v pripravo na prve demokratične volitve, pomagal sem ustanoviti krajevni DEMOS, iskati kandidate za volitve, izvoljen sem bil za mestnega svetnika. Bil sem predsednik SDZ v občini Ljubljana Moste. Po razkolu sem nadaljeval pri Narodnih demokratih, ti so se pozneje priključili deloma SKD, deloma SDSS. Takrat sem začasno končal politično pot. Po dobrem desetletju, ko sem se upokojil, sem nadaljeval pri NSI. Tu sem videl prave vrednote in prave ljudi.
Z virusom je k nam prišla tudi nova vlada, del vladne ekipe je tudi vaša NSI. Se vam zdi, da vlada dobro krmari skozi čeri, s katerimi se v teh mesecih spopada ves svet?
Pandemija je enkraten izziv, takšnega še ni bilo, z vsemi posledicami za zdravje, gospodarstvo, odnose, družbo. Ob vseh težavah sem vesel, da imamo operativno vlado. Odstop Marjana Šarca je najboljša poteza, ki jo je naredil, drugo, da nam je uspelo oblikovati vlado. Zamislite si, kaj bi bilo sicer, nesposobna vlada, volilna kampanja itd. Vlada se trudi po najboljših močeh.
Sam nisem ravno privrženec literature z znanstveno fantastiko, pa vendar jo toliko poznam, da imam občutek, kot da v teh mesecih živim v kateri izmed Kingovih, Orwellovih ali knjig drugih avtorjev. Tudi vi?
Tudi sam znanstvene fantastike ne berem rad, raje se učim iz zgodovine. In ta pravi, da je človeštvo doslej tako ali drugače prebrodilo vse krize. Te pa so sestavni del življenja.
Januarja ste na Radiu Ognjišče dejali, navajam: »Včasih je bil svet preprostejši, z bistveno manjšo izbiro, a nas je lahko osrečilo veliko več stvari kot danes. Zato je bilo mogoče takrat veliko hrepenenja. Danes ob obilju, včasih preobilju, pa ne vemo več, kaj nam manjka. Imamo več stvari, po drugi strani pa imamo manj odnosov in ljudi.«
Kriza nam bo morda dala kakšen nauk, kaj vse je pomembno v življenju in kako najti ravnotežje med imeti in biti. Med materialnim in duhovnim.
V nedavnem intervjuju za revijo NSI ste dejali, da je R. Whitlocku daljnega leta 1654 dejal: »Knjige so najboljši posel življenja, dajejo večjo nagrado kot katero koli drugo delovanje.«
Drži, sam sem to doživel. Imel sem izjemno srečo, da me je pot pripeljala v založništvo, po vseh ovinkih. Knjige so kot ljudje, vsaka je drugačna, vsaka ima svojo usodo, a vse nas peljejo čez meje časov in čez zemljepisne meje. S knjigami lahko pomnožimo svojo izkušnjo, spoznanja, človečnost. Živimo več življenj.
Kako danes gledate na leto 1999, ko ste bili odlikovani s častnim znakom svobode Republike Slovenije za zasluge pri razvoju slovenskega založništva ob petindvajsetletnici delovanja knjižnega kluba Svet knjige?
Malo s ponosom, predvsem z nostalgijo. Tako hitro se vrti čas.
Pri nas pravijo, da mora moški imeti otroka, napisati knjigo in posaditi drevo. Otroke imate, knjigo ste napisali, kako ste pa kaj z drevesi?
Tudi kar nekaj dreves sem posadil, imamo sadni vrt, gozd. Drevesa so mi blizu, so živa bitja, rad jih gledam, občudujem, so posebno darilo svetu.
Z ženo imata štiri otroke in kar dvanajst vnukov. Kako sta z ženo vzgajala svoje otroke, kdo je imel prvo besedo pri vzgoji? Kolikor mi je znano, ste nekaj časa ob delu v Mladinski knjigi tudi kmetovali, tudi otroci so pomagali, drži?
Pri vzgoji smo vedno negotovi, vsak otrok je drugačen, ima različne potrebe in danosti. Poskušala sva vzgajati po svojih najboljših močeh. Najboljše je, da imata starša enakopravno besedo, vsak ima svoj način in dobro je, da otrok izkusi oba. Ženski in moški način. Predvsem pa, da jih imamo radi. Ob skupnem delu na zemlji smo imeli čas za skupno doživljanje, vajo v vztrajnosti, potrpljenju, prizadevanju in hvaležnosti za rezultat. Nobenemu ni škodovalo.
Le tisti, ki imamo srečo, da imamo tudi vnuke, vemo, kako popolno je naše življenje. Ste v teh tednih virusa pogrešali objeme z njimi, ali pa vam je bilo to mogoče dano?
Smo kar dosledni, smo bolj vsaksebi. In čakamo, da bo spet po starem. Se pogrešamo.
