»Tisto so same laži, laži in laži,« tako je nekoč prvi človek Saftija Darij Zuppin odgovoril na vprašanje novinarja tržaškega Primorskega dnevnika (nedelja, 23. 10.), kaj lahko reče o trditvah, ki jih na podlagi arhivske dokumentacije že dobro leto objavljam v tej reviji.
Zuppinov odgovor je del vehementne tradicije rdečih baronov in ni daleč od tistega, ki ga je letos poleti zapisal Milan Kučan, ko je napovedal tožbo zoper avtorja tega članka, saj naj bi ga neupravičeno povezoval s igralniškimi posli, v katerih so se srečali italijanski mafijci in slovenska Služba državne varnosti (SDV). Kot bi bilo za Kučana bolje, da bi molčal, bi moral molčati tudi Zuppin. Pa ni in je sam razkrinkal način, kako je udbovsko-tržaška mreža kapitalsko preživela. V tem članku bomo do popolnosti razkrili, kako so tržaške lovke ugrabile slovensko ekonomijo, medije in politiko. A te tržaške lovke niso rdeče barve, ampak barve denarja, in to ni zgodba iz davne preteklosti, ampak naše sedanjosti. Prvič boste tudi imeli priložnost brati dokumentirano zgodbo o tem, kako se je prek offshore centrov vrnil denar v slovensko tranzicijo in rodil tranzicijske zmagovalce.
Proteus ali Safti se pripravi na tranzicijo
Leta 1991 je slovenska kriminalistična policija raziskovala primer poskusa prisvojitve Saftijeve lastnine in njenega umika v luksemburško davčno oazo. Spomnimo, Safti je bil v lasti Republike Slovenije, upravljala in nadzorovala ga je SDV. Pred italijansko državo je bilo pravo lastništvo zakrito tako, da so bili postavljeni slamnati lastniki. S padcem komunizma in osamosvojitvijo Slovenijo se je odprlo vprašanje, čigav je kapital podjetij s fiktivnimi lastniki, ki je združen pod Saftijem. Začela se je velika tekma s časom, in kot je moč ugotoviti iz poročil kriminalistične policije, so saftijevci v Luksemburgu ustanovili podjetje Proteus, kamor naj bi odtekal denar, ki se je umikal pred morebitno grožnjo vračanja lastnine Republiki Sloveniji. Upoštevajoč nesposobnost Demosa in odklonilni odnos prve Drnovškove vlade, da bi se problem rešil, je Proteus utonil v pozabo.
Do nedavnega smo v zvezi s Proteusom vedeli samo tole: prvič, Proteus naj bi bil najprej ustanovljen v Švici, potem še v Luksemburgu. Drugič, v istem času je Ljubljanska banka (predhodnica NLB) v partnerstvu z neznanimi poslovnimi osebami, po vsej verjetnosti prav s starimi fanti iz Saftija, ustanovila podružnico, imenovano Proteus. Ta se je v devetdesetih letih preimenovala v Interfinanz, ki je bil odgovoren za zelo veliko kriminalnih dejanj, in to predvsem v balkanskih državah. Tretjič, pričevanja kažejo, da je bil Proteus nekakšen črni fond SDV in Saftija, ki se ga je uporabilo, ko je kdo iz mreže potreboval denar, da se je finančno napojil. To smo vedeli do nedeljskega intervjuja s Zuppinom v Primorskem dnevniku, ko je ta ključni človek Saftija iz nekega neznanega razloga razodel tisto, česar ni mogla ugotoviti kriminalistična policija pred dobrega četrt stoletja – da Proteus v Luksemburgu je res obstajal in da je bil Safti njegov lastnik.
Toda to še ni vse, Zuppin je povedal, da je formalno to offshore podjetje ustanovil in bil zanj pooblaščen Filippo Dolfus. To ime pa poveže nekaj zgodb. Dolfus, ki je v Italiji v preiskavi zaradi sodelovanja z italijansko mafijo in zaradi korupcije, je bil do izbruha finančnega škandala pooblaščenec podjetja Vega Finanz. Podjetja, ki je bilo preko Distriesta pomemben lastnik tednika Mladina. Dolfus je tako ime, ki povezuje dve razvpiti zamejski zgodbi o Saftiju in KB1909. Dobro, a Zuppin je povedal, da je lastnika Mladine upravljal osumljeni mafijski consigliere, ki je ustanavil saftijevsko podjetje v Luksemburgu. Kaj zdaj? Zgodba se pravzaprav šele začenja.
Proteus vstopi v tranzicijo
V Reporterju smo že predstavili dokumente, ki pričajo, da se je Safti kot slamnati lastnik zavlekel v goriško finančno družbo KB1909, ki je bila ves čas prisotna v najrazličnejši bizarnih zgodbah slovenske tranzicije (Istrabenz, ACH in Protej, Deželna banka Slovenije itd.), toda manjka še en del zgodbe, in sicer kako se je Safti preko davčne oaze vrnil v slovensko ekonomijo. Do nedavnega fantomski Proteus je soustanovitelj zanimivega podjetja, imenovanega Auremiana, ki je v slovenskem zdravstvenem sistemu tržilo proteze za kolke. Posel s protezami je danes povezan s sumom korupcije, kajti po naših informacijah je primer že v procesiranju, saj naj bi šlo za prodajo neodobrenih medicinskih pripomočkov slabe kakovosti, ki so v nekaterih primerih imeli usodne posledice za paciente, čeprav so bili dobro plačani.
Vas ta zgodba na kaj spomni? Seveda na notorični Mark Medical, hčerinsko podjetje KB1909, ki je iz slovenskega zdravstvenega sistema s srčnimi opornicami izvlekel skorajda 200 milijonov evrov. Ta paralela še zdaleč ni naključna. Poleg luksemburške ekstenzije Proteus je bil lastnik Auremiane še luksemburški Vega Finanz. Še več, Auremiana se leta 2010 s še nekaterimi drugimi podjetji s področja medicine združi v Mark Medical! Vega Finanz in Proteus sta dva črna fonda, napolnjena z denarjem podjetij slamnatih lastnikov, in sta dvojčka, tako kot sta KB1909 in Safti. Ta dvojčka je povezoval pohlep po javnofinančnih sredstvih iz slovenskega zdravstvenega sistema in še luksemburški osumljenec Filippo Dolfus.
Na kratko še k Zuppinu. Napačno bi bilo misliti, da je po zlomu Tržaške kreditne banke in Saftija odšel v pokoj. Prav nasprotno, znal je zelo dobro izkoristiti Proteus, ki ga je pred tem pomagal roditi. Med letoma 2000 in 2004 je opravil svojo žetev, in sicer kot član nadzornega sveta podjetja Auremiana. Seveda v času, ko se je to podjetje premikalo proti goriški KB1909, zato tudi ni presenetljivo, da je v tem podjetju kot član nadzornega odbora sedel tudi Boris Peric, prvo ime KB1909. Vse to se je dogajalo v obdobju, ko je bilo politično modro verjeti, da te povezave ni več na prizorišču.
Zdaj je popolnoma rekonstruiran prvi primer vračanje saftijevsko-esdevejevskega denarja v slovensko ekonomijo. S propadom socializma in nastankom Slovenije je Safti izginjal, bolj ko je izginjal, bolj se je bohotila KB1909 tako v zamejstvu kot v Sloveniji, še bolj pa so se bohotila podjetja, ki so jih saftijevci ustanavljali v davčnih oazah. Tržaška kreditna banka je imela v Liechtensteinu Hafing Vaduz, Safti pa na Britanskih Deviških otokih Profines, ki je bil solastnik podjetja ADIT, hčerinskega podjetja Založbe tržaškega tiska. Tako njuna usoda in usoda tam zataknjenega denarja, še ni razkrita, toda ni razloga, da ne bi sprejeli domneve, da se je ta podobno kot v primeru Proteusa in Vega Finanz vrnil v slovensko ekonomijo. Umikanje slovenskega družbenega premoženja, bežanje v offshore, asociacija z ljudmi, osumljenimi najhujših dejanj gospodarskega kriminala, bizarne pogodbe s slovenskim zdravstvenim sistemov in vstopanje v slovensko privatizacijo, vse to je zgodba, ki ni več fantazmagorija, ampak realnost. In vse to je Slovenija. Kdo zdaj laže, laže in laže?
Tu sta seveda še dve zgodbi, ki ju bo treba doreči in preiskati. Prvič, kakšna je vloga Interfinanza, poprej imenovanega Proteus? Kajti NLB je bila do nedavnega pomemben solastnik KB1909 in vedno blizu potezam zamejske kapitalske mreže, pri čemer ni neobičajno vprašanje, ali je offshore podjetje Ljubljanske banke, Adria Finanz, tudi del povezave Proteus –Vega Finanz–Hafing Vaduz–Profines? Kaže namreč, da so bili pomembni ljudje Saftija hkrati tudi ključni igralci NLB. Tako zadnji direktor Tržaške kreditne banke Adriano Semen, ki je v Črni gori z dvema tržaškima Slovencema NLB Montenegrobanki prodal Euromarket banko; kot Saftijeva številka dve pa Suadam Kapič, ki je bil član uprave LHB Frankfurt, ko sta Camorra in Sacra Corona Unita preko te nemške podružnice NLB konec devetdesetih posredovala plačilo za pretihotapljene črnogorske cigarete.
Drugič, slovensko zdravstvo dela po nekih zanimivih vzgibih. Oba zakona, ki jih je Kolarjeva poslala v javno obravnavo v državni zbor, gre za zakona o zdravstveni in lekarniški dejavnosti, delujeta, kot da so ju napisale interesne skupine. Iz njiju sledi podržavljenje celotnega sistema, s čimer bi se odprla pot za javna naročila izključno pod kontrolo državnega zdravstva. To pa pomeni še več frodulentnih naročil, polnih neprimernih medicinskih pripomočkov, predragih zdravil in večkrat precenjenih dobav. Raj za markmedicale, Trst in Gorico in raj za staro povezavo. Naj samo omenim, da sta tako Auremiana kot Mark Medical registrirana veletrgovca z medicinskimi pripomočki. Pa še to, da lekarniški zakon Kolarjeve favorizira ravno paradržavne veletrgovce.
Leto 2016 ali tajkunska tranzicija
Proteusa danes ni več, vsaj tako se zdi. Ali se je ukinil, transformiral v nekaj drugega ali pa je bil pridružen podjetju Vega Finanz, ni mogoče izvedeti. Ni pa izginila povezava. Danes vemo, da je bilo podjetje registrirano na ulici Boulevard Royal 26 v prestolnici Luksemburga. To pa ni nepomembno, kajti običajna praksa je, da slovenski kapitalski begunci (govor je o finančnih shematorjih) radi gnezdijo na istem naslovu. Če nas je zgodba o Pušnik-Petanovi luksemburški Towri kaj naučila, je to prav sistem gnezdenja na isti ulici v davčnih oazah. Na Proteusovem naslovu sicer ne gnezdi nobeno drugo offshore podjetje, ki bi bilo povezano z slovenskimi mrežami, vendar pa tam najdete York Capital. Gre za podružnico ameriškega sklada, ki je v slovensko ekonomijo vstopila nedavno, ko je odkupila terjatve od Save in Istrabenza (tudi tam je bila lastniško udeležena družba KB1909), nazadnje pa se je zanimala za terjatve DZS. Skratka terjatve starih imperijev. Te terjatve se danes prodajajo na trgu tudi po 70-odstotnem diskontu in pomenijo odličen posel. V tej zgodbi motita idilo zgolj dve podrobnosti. Prvič, sistem odkupa terjatev je narejen tako, da so pogajanja mogoča za zaprtimi vrati, če bi obstajala javna avkcija, verjetno tako ugodnih poslov s tako visokimi diskonti ne bi bilo. Povedano drugače: brez javnih avkcij obstaja zagotovilo, da bodo cene odkupov terjatev izjemno nizke, kar je dobro za kupce in katastrofično za NLB ali DUTB.
Drugič, primeri odkupa terjatev Elana AHC in njihova takojšnja prodaja drugim kupcem kažejo, da gre za shemo. Ta shema je seveda mogoča, če so donosi veliki, zaradi skritih pogajanj in posledično visokih diskontov pa izjemno donosni. Torej povsem zadostuje, da offshore podružnicam mednarodnih finančnih skladov obljubite masiven donos samo za posredovanje posla, pustite regulacijo takšno, da omogoča skrivaško pogajanje za odkup terjatev, počakate na slamnatega kupca – in že ste poceni rešili omrežje. Zgodba o York Capitalu je zato nekaj, na kar bi morali pogledati v kontekstu kapitalskih shem stare povezave.
Naj glede na napisano postavim drzno tezo: stara ekipa se po nizki ceni, preko posrednikov tipa York Capital, odkupuje nazaj, se osvobaja dolgov in se postavlja na svoje noge. Od kod denar? Iz plenitve ekonomije leta 1991 in izsesavanja do krize leta 2008. Kaj vse to pomeni za Slovenijo danes? Zgodba o kapitalu SDV in mreže rdečih direktorjev, ki so umaknili denar na varno in se potem kot bogataši ter ekonomsko-politični gospodarji Slovenije vrnili v tranzicijo, je resnična, poteka tukaj in zdaj, nima nobenega ideološkega predznaka in je nad zakonom. Pred očmi nam poteka tajkunska tranzicija in regeneracija mreže, medtem ko tržaški doni marširajo naprej.
ČLANEK JE BIL OBJAVLJEN V 44. ŠTEVILKI REPORTERJA, KI JE IZŠLA 28. OKTOBRA 2016
