V tem trenutku polnijo medije novice o vinih in drugih oblikah spora med državama, kar pa se zdi, glede na sosedstvo, predvsem pa glede na zelo podoben način osamosvojitve od SFRJ, obrobno. Če drži teza, da je slovenska in hrvaška Udba danes še bolj dejavna, kot je bila v času osamosvajanja si je potrebno postaviti vprašanje, kakšno je mesto nekdanjih političnih in obveščevalnih struktur v sodobni slovenski (in hrvaški) državi.
Odgovor je, da zelo pomembno. Jernej Sekolec, ki ga slovenska in hrvaška javnost poznata kot sodnika haškega arbitražnega sodišča, je bil tako npr., tudi sam sodelavec SDV. Njegovo identiteto razkrivajo arhivi. To je dejstvo, ki da globoko misliti.
Jernej Sekolec je bil človek, ki je po telefonu iz Dunaja razlagal ključne detajle arbitražnega dogovarjanja. Leto in pol po dogodkih še vedno ostaja vprašanje, zakaj je to storil oz. zakaj je zanemaril previdnost in se lotil razlaganja občutljiivih stvari na mednarodnih linijah. Ali je to storil naključno ali namenoma. Ob tem poudarimo, da je njegovo dejanje nezaslišano. Republika Slovenija mu je plačala pol milijona evrov za njegove »usluge«. On pa ji vrne na takšen način. Kje pa je njegovo domoljublje, ki bi ga moral tak človek najprej čutiti?
K bistvu: naključno tega ni mogel storiti. Kot agent Titove obveščevalne službe je najprej vedel, da so telefoni sredstvo, medij, ki se jim prisluškuje. V obveščevalnem smislu je telefon pravzaprav narejen za to, da se mu prisluškuje. Ni skrivnost, da so vsi mednarodni pogovori po stacionarnih ali mobilnih linijah avtomatično posneti. Izjema so alternativne povezave, kot npr. viber.
Vsebina tega, kar je posredoval Simoni Drenik, uslužbenik Ministrstva za zunanje zadeve RS, je nekaj, česar agent SDV nikoli ne bi storil nenamerno. To je torej storil namerno. Omenimo še, da pisec pričujočih vrstic pozna Simono Drenik že dvajset let in je pripravljen pred vsakim sodiščem izjaviti, da je bitje, ki ne ve, koliko je ura na planetu.
Še bolj nenavadno je, da je po škandalu izginil. Njegovo izginotje je potrdil vodja parlamentarne komisije za nadzor nad obveščevalnimi službami, Branko Grims. Nikdar ne bomo vedeli, zakaj ni slovenska policija za njim izdala mednarodne tiralice. A potem se je sam pojavil na lepem prav tako, kot je izginil. Spet ostaja skrivnost, kje je bil, in zakaj je to storil.
Na koncu vsega se postavlja vprašanje, čemu je Jernej Sekolec občutljive podrobnosti arbitražnega sporazuma, - ki so bile v škodo Hrvatske -, razkril po telefonu. Odgovor je zgolj eden. Nekdanje strukture, ki so se iz Titovega režima v celoti prenesle v sedanji politični sistem, so imele vitalen interes, da svojo pozicijo obdržijo tudi naprej. Konkretno bi jim na Hrvaškem škodila zamenjava oblasti, to je če bi novembra 2015 prišla na oblast HDZ.
Sekolec in stara jugoslovanska Udba sta dala Zoranu Milanoviću poleti 2015 material, s katerim je zaneti medsosedske spore. Hrvaška je - upravičeno - odstopila od arbitražnega sporazuma. Spomnimo se: niti slovenska demokratična opcija (npr., podpisani) niti hrvaška Cerkev nista bili za arbitražo. Zoran Milanović je dobil veter v jadra. Bolj ko je naraščal konflikt s Slovenijo, bolje je šlo SDP ju.
A v ozadju je bil načrt stare Udbe, da se dobi še ene volitve. To jim je tudi uspelo. HDZ je namreč zmagal s premajhno večino, da bi lahko vladal. Odtod poznamo konflikt z Mostom in nove volitve. Današnje stanje se zdi, da ne bo dolgo trajalo, za razliko od vprašanja Piranskega zaliva. Arbitražne odločitve, kakršna že bo, hrvaška stran ne bo upoštevala. Vrnili se bomo na status quo ante in čakali.
Po določilih mednarodnega prava se bo čez petdeset let uveljavilo stanje dejanske posesti. To bo najbrž blizu temu, da bosta Slovenija in Hrvaška imeli polovico zaliva, Slovenija pa bo brez dostopa do mednarodnih voda. Tako kot danes. Ne bo pa več nikogar, ki bi te vrstice bral in ki bi ga to zanimalo.
A v vmesnem času se bo - to pa nas zanima! - odvijal siloviti boj med starimi in novimi političnimi silami. Evropa z letom 2017 stopa v neko docela novo obdobje, polno negotovosti, kakršnih ni bilo že od padca Berlinskega zidu.
V ZDA Trump gradi fronto zoper islamiste, nekaj podobnega počne Putin. A on zgolj _proforma_: misel Garija Kasparova razodeva, da so konflikti z muslimani v Čečeniji bili zgolj v funkciji Putinove krepitve oblasti.
V letu 2017 in v tistih, ki sledijo, se moramo dobesedno navaditi na vse
