Že res, da v ta škandalozni koš ne smemo in ne moremo potisniti vseh tožilcev in sodnikov, vendar je vse več dokazov o tem, da so tožilci in sodniki za dosego cilja, obsodilne sodbe, sposobni poteptati temeljno načelo načelo pravice do poštenega sojenja. Lep primer za to trditev je znani celjski državni tožilec Stanislav Pinter. V ihti, da bi bil prvi in najbolj uspešen med tožilci pri preganjanju gospodarskega kriminala, merska enota je seveda čas, ki ga bodo morali za rešetkami prebiti obsojeni v procesih, kjer nastopa kot tožilec, je sposoben tudi najbolj pritlehnih potez.
Njemu najljubša referenčna »stranka« je Hilda Tovšak, nekdanja prva dama propadlega velenjskega Vegrada, za katero je 13. februarja letos v prispevku, objavljenem v Dnevniku TV Slovenija dejal, da »je v zaporu že štiri leta, moram reči, da mislim, da za gospodarski kriminal nihče ni dlje v zaporu!« In to seveda po zaslugi tožilca Stanislava Pinterja, s čimer si je želel še bolj utrditi »sloves prvega borca proti gospodarskemu kriminalu«!
Te besede je v kazenski ovadbi, ki jo je zoper tožilca Stanislava Pinterja 22. februarja vložil na okrožnem tožilstvu v Ljubljani, izrekel Matej Košič, nekdanji tesni sodelavec Hilde Tovšak. Prepričan je namreč, da je ekspresno hitri obsodilni sodbi Tovšakove v primeru poslovne goljufije, ko naj bi kot direktorica Vegrada pri projektu Celovški dvori podpisala dve pogodbi s podizvajalskima družbama Tames in Zeko ter ju oškodovala za več kot 360 tisoč evrov. Tožilec Stanislav Pinter naj bi v zameno za priznanje oškodovanja obeh družb Tovšakovi ponudil pogojno kazen v višini enega leta in dveh mesecev, kar je ta sprejela, čeprav teh poslovnih goljufij ni nikoli izvršila, je prepričan Matej Košič.
Dokaz za trditev je našel v izjavah tožilca Stanislava Pinterja za medije po izrečeni obsodilni sodbi. Tako je Pinter za Delo izjavil, da »obtoženkin motiv ni bilo koristoljubje, njeno priznanje, dejstvo, da je upokojena, njena starost in tudi, da je na Igu prestala že več kot polovico osemletne zaporne kazni ter se vede vzorno, me je privedlo do ocene, da kaznivih dejanj ne bo ponavljala ter da predlaga sodišču, da ji izreče pogojno kazen.« V Dnevniku TV Slovenija pa, »da ni ravnala (Tovšakova) z namenom, da bi sebe okoristila, da se je v bistvu z oškodovanci konzultirala, da je spoznala napačnost svojih ravnanj…«
Poleg tega je Pinter sledil besedam Tovšakove med pogajanji o priznanju krivde, ko je ta zatrjevala, da je šla v posle zato, ker je bila prepričana, da bodo objekti dokončani in prodani, z iztržkom pa poplačani tudi podizvajalci. »Če bi bila banka pametna in dovolila, da bi se stanovanja v Celovških dvorih prodala leta 2009, ko smo imeli ponudbo mestne občine Ljubljana, ki bi jih odkupila po 1900 evrov za kvadratni meter, potem nas danes tu na sodišču sploh ne bi bilo, saj bi poplačali vse izvajalce,« tako Hilda Tovšak v članku v Dnevniku 13.2.2017.
Zato je Matej Košič prepričan, da je tožilec Stanislav Pinter vsilil Tovšakovi sporazum o priznanju krivde za kazniva dejanja, ki jih dejansko ni nikoli izvršila. Izkoristil je njeno slabo gmotno in psihično stanje, jo prisili, da je kar po tekočem traku priznavala kazniva dejanja, ki jih ni naredila. Pred enim letom, ko je zoper njiju potekalo sojenje v razvpiti zadevi Hiša Dimic, je celo dejala, da je priznala krivdo v zadevi Hypo, ker več ni imela denarja za plačevanje dragih odvetnikov in da bo iz istih razlogov podobno ravnala tudi v drugih primerih, ki jo bremenijo.
Seveda bi z njenim priznanjem krivde v očeh javnosti in tudi sodišča krivda zajela tudi na soobtožene v posameznih postopkih, je prepričan Matej Košič. Zato v kazenski ovadbi zoper celjskega tožilca Stanislava Pinterja od ljubljanskega državnega tožilstva zahteva, da razišče naznanjeno kaznivo dejanje zlorabe posebnega tožilskega statusa pri izsiljenih priznanjih krivde kaznivih dejanj, ki niso bila izvršena.
