»Tako nekako sem razumel Tanjo Fajon – da če KUL dobi več kot Golob, je na Kulu, da predlaga mandatarja. Fajn bi bilo, da se tole prej zmenijo,« je ob tem še zapisal po predvolilnem soočenju na POP TV.
Zapis ni daleč od resnice. V predvolilnem intervjuju, ki ga je POP TV predvajala v soboto, je prva dama SD na vprašanje, kdo bo mandatar v primeru, če med posamičnimi strankami zmaga Gibanje Svoboda, seštevek KUL pa bo večji, odgovorila: »O tem se še pogovarjamo, moramo se še dogovoriti. Ena logika je, da bi štiri stranke, če nastopamo skupaj za povolilno sodelovanje, v tem primeru dale svojega mandatarja. Odvisno je tudi malo, kakšna bo razlika. Ampak tudi z Gibanjem Svoboda in njegovim predsednikom se še konkretno nismo pogovarjali. Vse je malce tudi neznanka, ker smo šele pred nekaj tedni spoznali predsednika in stranko, tako da bomo v naslednjih tednih dorekli tudi to.«
'Seksistične in šovinistične opazke me ne prizadenejo toliko, kot bi me morale' - 24ur.com
Dejstvo je, da so se z vstopom Roberta Goloba v slovensko politiko sesuli politični načrti SD, ki je v primeru (absolutne) zmage opozicije že videla Fajonovo na premierskem stolčku, njeni veljaki pa so si že razdeljevali funkcije. Izkazalo se je, da sestavljajo račune brez krčmarja. Med strankami KUL ima SD res daleč najvišjo podporo, toda sodeč po javnomnenjskih anketah niso sposobni Janševo SDS tudi relativno premagati. Predvsem zaradi Levice, ki se je v osmih letih zelo zažrla v jedrno bazo SD.
Fajonova je na evropskih volitvah pokazala, da lahko preseže 18 odstotkov, morda bi lahko dosegla 20, več pa težko. Po drugi strani pa je Golob takoj ob vstopu v politiko po javnomnenjskih anketah dosegel Janšo: nekaj na račun strank koalicije KUL, nekaj rezerve pa ima tudi v neopredeljenih volivcih, ki ne bi volili nobene »stare« stranke, zato hlepijo po novih obrazih. Verjeti je, da KUL brez Goloba prepriča manj volivcev kot skupaj z njim.
Tudi če bo KUL dobil več glasov kot Golob, bo izpadel neverodostojen, če bo mandatarstvo terjal zase in ne bo podprl favorita volivcev. Tega se zaveda tudi Marjan Šarec, ki je na tviterju zapisal: »Kdo bo mandatar leve sredine, ni vprašanje, kajti pravično in demokratično je, da tisti, ki zbere največ glasov. Zadnje, kar potrebujemo, je dolgo in mukotrpno sestavljanje vlade. Bolj pomembno je, da leva sredina kot celota zbere dovolj glasov. Osnova je 46, kar je prešibko. Potrudimo se!«
Šarec ima še svež spomin, kako se je klavrno končala njegova vlada. Najprej vanjo ni hotela vstopiti NSI, nato Levica, ki jo je zatem vseskozi spodkopavala. V vladi tudi ni hotel sodelovati takratni prvak SD Dejan Židan, ampak si je raje na čelu državnega zbora zdravil komplekse, da ni on premier. Svoj lonček pa je pristavljala še Alenka Bratušek, ki je vseskozi opozarjala na svojo pomembnost. Po drugi strani pa se je SMC za hrbtom dogovarjala z NSI in preko nje z SDS. Tako je koncu Šarec »vrgel puško v koruzo« in odstopil, vlado pa je sestavil Janša.
Zato tudi nova levosredinska koalicija ne more pričakovati bolj rožnatih časov medsebojnega sodelovanja. Opaziti je, da se bo z Golobom kot morebitnim mandatarjem Šarec veliko bolje ujel kot Fajonova, največje težave pa bodo lahko z Luko Mescem in njegovo Levico, saj fantje v parlamentu niso navajeni na kompromise in se stalno zatekajo v populistično retoriko. Prejšnjo vlado so sesuli. Bodo tudi novo? Verjetno je to razlog, zakaj si Golob želi 60 poslancev levosredinske koalicije. Toda na koncu bodo vsi veseli, če jih bodo dobili vsaj 46 in sedanjega premierja Janšo poslali v opozicijo.
