V nekaj mesecih je z izkazovanjem platonične zagledanosti vanjo zmanipuliral njeno duhovno poklicanost in jo prepričal, da vstopi v Skupnost Loyola, za katero še nikoli ni slišala. »Tako se je začelo moje boleče in absurdno desetletje v skupnosti: nesmiselno, jalovo in brezplodno žrtvovanje.«
»Ko sem bila še novinka, mi je položil roke na zadnjico in komentiral njeno obliko. Razumela sem, da je bilo narobe, a on me je zmedel, ker je vse ogrinjal v sij duhovnosti, zanimanje za ženske obline je opravičeval s svojim umetništvom, še več, z umetništvom in služenjem Bogu.«
P. Rupniku je bil po njenih besedah odkrito dvoumen in si dovoljeval opazke, ki jih ne bi pričakovala od duhovnika. »Ko sem bila še novinka, mi je položil roke na zadnjico in komentiral njeno obliko. Razumela sem, da je bilo narobe, a on me je zmedel, ker je vse ogrinjal v sij duhovnosti, zanimanje za ženske obline je opravičeval s svojim umetništvom, še več, z umetništvom in služenjem Bogu.« Večkrat je govoril o duhovni vrednosti ženstvenosti, ona pa se je spomnila na neko »predavanje« o pomenu bele barve pri ženskem spodnjem perilu. Sestre je p. Rupnik povabil, naj nosijo bele prosojne bluze, skozi katere je mogoče videti nedrček, kot sublimen znak čistosti in duhovne lepote.
Njegov manipulativen stil komunikacije je bil vsem na očeh, nemoteno je ravnal po svoje. »Danes je jasno, da ga dolga leta nihče ni ustavil,« je dejala. Ker se ni mogla vključiti v skupnost, so jo poslali v Rim na »zdravljenje« k Rupniku. V Centru Aletti sta začela nekakšno psihološko terapijo: na drugem ali tretjem srečanju jo je skušal poljubiti na usta, rekoč da je to »zdravilni Gospodov poljub«. Roberta ga je zavrnila in prekinila »zdravljenje«, ker jo je bilo strah, da se Rupnik ne bi mogel zadržati.
Po zavrnitvi so se začele hude duhovne in psihološke zlorabe tako z Rupnikove strani kot v skupnosti. Za spolne zlorabe drugih redovnic Roberta ni vedela. »Po desetih letih v skupnosti je bilo moje telo bolno, moja psiha izničena, moj duh ranjen,« je odgovorila na vprašanje, zakaj je zapustila lojolke.
Tudi to pričanje za Domani potrjuje, da je odpovedala najprej predstojnica Ivanka Hosta. Ta je vsakršen dvom oklicala za nasprotovanje Bogu, okoli sebe je čutila le graje in obsodbe, s sestrami so živele v »vzdušju terorja«. Sestra Roberta je zapustila redovništvo in se poročila.
