Kar nekaj jih je menda vedelo. Najvišjih. In molčalo.
Kakšen umetnik, smo vzklikali ob njegovih mozaikih. Eden največjih Slovencev, so prikimavali drugi.
Klopčič se počasi odvija. Ne reče nič. Se ne pokesa. Cerkvenega občestva, širše tudi laične javnosti kot da ni. Kot da ji ničesar ne dolguje. Čaka, da ga izločijo. Že zdavnaj bi ga morali. Ob prvih glasovih. A si tako počasi podajajo ta vroči kostanj. Božji mlini meljejo počasi, pravijo.
Težko razumem. A ne dvomim v obtožbe in njihovo resničnost. Poskušam najti smiselno razlago bolečih zloveščih dejanj in slepe vere v avtoritete. Veliko jih je že padlo. Sploh v zabavni industriji. Na Zahodu. Čez lužo.
A RKC ni zabavna industrija. Naj bi skrbela za naše duše. Zato so v njej zlorabe in manipulacije toliko hujše in ji spodmikajo najbolj trden kamen na katerem sloni. In še jezuit. Tisti, ki se posebej zaobljubijo čistosti (!), uboštvu in pokorščini.
Nimam odgovorov. Imam samo vprašanja, vprašanje. Kako je lahko razkorak med javno podobo in človekovim bistvom tako velik?
Facebook
