Verjetno nikogar ne preseneča, da Makarovičeva ne mara Rimskokatoliške cerkve. Tega ni nikoli zares skrivala, najbolj odmevno pa je njen odpor do »klera« na dan udaril leta 2000, ko je zavrnila Prešernovo nagrado, potem ko je bila (resda mimo vrste) podeljena jezuitskemu duhovniku in umetniku Rupniku. Makarovičeva je bila tedaj ostro kritizirana, zdaj pa proslavlja – nazadnje se je izkazalo, da si Rupnik vsaj kot oseba ne zasluži najuglednejše kulturne nagrade v Sloveniji.
Od umetnikov ne pričakujemo, da so moralno neoporečni, a malo bolj podroben vpogled v življenja številnih slavnih umetnikov ti lahko priskuti njihovo ustvarjanje. Med njimi najdemo morilce (Caravaggio, Cellini), pedofile (Gauguin), nešteto obupnih šovinistov s Picassom na čelu. Manj drastični so primeri umetnikov s spornimi idejami, ki te lahko odvrnejo od njihove umetnosti, denimo plejada neprikritih občudovalcev zloglasnih diktatorjev v zgodovini ali promotorjev skrajnih ideologij.
Čeprav ga že od nekdaj ni marala, ima velika umetnica nekaj skupnega z Markom Rupnikom – oba sta majhni osebnosti klavrnega značaja.
Marsikomu, ko je kot otrok morda oboževal njene zgodbe in pesmi, se je Makarovičeva zamerila, ko je ko odrasel slišal nekatere njene izjave in nato spremljal njeno fanatično čaščenje rdeče zvezde z zavestnim ignoriranjem vsega hudega, storjenega pod tem simbolom. Zraven je seveda spadalo neutrudno udrihanje po Slovenski cerkvi, ki je v njenih očeh »leglo zla in pedofilije« in nekaj, kar moraš sovražiti.
Bodimo iskreni, RKC je storila več kot dovolj, da si je v širši slovenski javnosti prislužila tak žalostni sloves, nedavna razkritja ob primeru Rupnika pa znova razgaljajo nagnjenost Cerkve kot institucije, da v primerih zlorab ali porine glavo v pesek ali pa poskuša utišati žrtve in prikriti zločinsko ali vsaj amoralno početje duhovnikov. A vseeno ljudje, ki Cerkev zaradi vsega tega upravičeno gledajo postrani, v glavnem premorejo dovolj empatije, da glede Marka Rupnika sočustvujejo z njegovimi žrtvami. Nekatere med njimi so prestale hude travme in imajo zaradi patrovega početja nepopravljive posledice.
A od sovraštva do Cerkve zaslepljena Svetlana Makarovič ima ob tem podobno primitivno reakcijo kot številni krajani Rupnikovega domačega kraja, ki, resda iz drugačnih motivov, patrove žrtve krivijo za to, kar se jim je zgodilo. Čeprav ga že od nekdaj ni marala, ima velika umetnica nekaj skupnega z Markom Rupnikom – oba sta majhni osebnosti klavrnega značaja.
