Tožilstvo zahteva skoraj 40 let zapora za štiri člane nekdanje vodstva Hypa

Dolgotrajno sojenje nekdanjim vodilnim iz skupine Hypo Božidarju Španu, Andreju Oblaku, Antonu Romihu in Andreju Potočniku je tik pred zaključkom, predlagane kazni za posamezne obtožene se gibljejo od osem let in osem mesecev do 11 let in osem mesecev zapora. Najvišjo je specializirano državno tožilstvo zahtevalo za nekdanjega direktorja Hypo Alpe Adria Consultance Andreja Oblaka.

Če bo sodišče pritrdilo zahtevi tožilstva, bodo morali obdolženci plačati tudi stranske denarne kazni, tožilstvo pa je predlagalo še, naj jim sodišče odvzame premoženjsko korist. Sodišče naj bi sodbo izreklo 6. januarja.

Sojenje v zadevi Hypo se je s predobravnavnim narokom začelo že novembra 2015, ko je soobtožena nekdanja direktorica Vegrada Hilda Tovšak priznala krivdo za pomoč pri zlorabi položaja in pranje denarja. S tožilstvom se je pogodila za leto in pol pogojne kazni. Štirje nekdanji vodilni iz bančne skupine pa krivde niso priznali in pri svoji nedolžnosti vztrajajo.

Tožilstvo četverici očita, da je oškodovala skupino Hypo, v katerih so bili vsi obtoženi na najvišjih položajih. Oblak naj bi v enem od projektov na Ptuju v vlogi direktorja dveh hčerinskih družb na sporen način preprodal dva kompleksa zemljišč, s čimer naj bi neupravičeno zaslužil 3,9 milijona evrov. Tožilstvo je problematiziralo tudi preprodajo zemljišč v Trzinu in sporni dobiček v vrednosti 2,4 milijona evrov.

Denar naj bi potoval na družbo v Liechtenstein, z neupravičeno pridobljenimi 6,3 milijona evrov pa je obtožena četverica nato kupila družbo Gino in jo kmalu zatem za 22 milijonov evrov prodala Vegradu. Velenjski gradbinec je 14 milijonov kupnine plačal z denarjem, osem milijonov evrov pa je predstavljal pobot. Spornih 14 milijonov evrov naj bi na koncu končalo na računih liechtensteinskih in luksemburških družb, vsak od štirih obtoženih pa naj bi prejel okoli dva milijona evrov.

Na sojenju je prišlo do zapletov in trenj med obrambo in predsednikom senata. Izkazalo se je, da je ljubljansko sodišče v sodni preiskavi zagrešilo postopkovno napako. Preiskovalni sodnik prič iz luksemburške odvetniške pisarne pred zaslišanjem ni ustrezno poučil o njihovih pravicah, zato je obramba zahtevala izločitev vseh dokazov, ki so se nanašali na zaslišanje. Pri tem so bili odvetniki v precejšnji meri uspešni, ni pa jim uspelo izločiti tudi sodnega senata, ki je bil z izločenimi dokazi že seznanjen.

Kombinacija dolgotrajnega odločanja o izločitvi (dokazov in senata), dopustov in zdravniških opravičil obtožencev je pripeljala do zastoja v sojenju. Sodišče tri mesece ni zmoglo izvesti glavne obravnave, zaradi česar se je sojenje po 60 razpisanih narokih in 40 zaslišanih pričah moralo začeti znova. Zaradi dolgotrajnega sojenja je potekel tudi triletni rok zavarovanja premoženja, tako da lahko obtoženi že od maja 2018 dalje s svojim premoženjem ponovno prosto razpolagajo.

Obramba je tudi pozneje poskušala izločiti predsednika senata. Očitala mu je, da "skriva pomembne dokaze" in "laže o pomembnih okoliščinah". Predsednik sodišča se z zahtevo za izločitev ni strinjal, trenja med senatom in obrambo pa so se le še stopnjevala.