»Vrhovni državni tožilec svetnik mag. Andrej Ferlinc sporoča, da ni uslužbenec, marveč funkcionar. Na vprašanje, ki ste ga postavili prvotno, pa vam ni dolžan odgovoriti.« Ta odgovor smo dobili od službe za odnose z javnostjo Vrhovnega državnega tožilstva RS, potem ko smo na Ferlinca naslovili vprašanje, kaj se dogaja s poročilom Inštituta za forenziko iz Trzina, ki naj bi ga poslal pristojnim organom. Maja so mediji objavili fotografije, na katerih sta bila skupaj Andrej Ferlinc in v zadevi Patria obsojeni Jure Cekuta, ki sta se v prvi polovici maja sprehajala po središču Maribora, inštitut pa naj bi ugotovil, da so slike »prenarejene«. Nekateri mediji so to povzeli, kot da so ponarejene. Lahko bi šlo za kaznivo dejanje, žaljenje javnega uslužbenca – no, državnega funkcionarja – svetniškega Andreja Ferlinca, neomadeževanega preganjalca lumpov, nekakšno slovensko različico Carle Del Ponte, samo v moški obliki.
Ferlinca smo v Reporterju postavili na laž. Oglasil se nam je bralec, ki je fotografiji posnel s prenosnim telefonom, nam natančno opisal kraj in čas ter zatrdil, da se Ferlinc in Cekuta nista samo naključno srečala in pozdravila, kot je trdil tožilec, ampak sta se skupaj sprehodila vsaj 70 metrov. Zdaj očitno spet zavaja javnost, saj sta nam tako policija kot okrožno državno tožilstvo, ki bi lahko bila tista pristojna organa, odgovorila, da prijave v zvezi s to zadevo nista prejela. Tako ostaja vprašanje, kam je poslal oziroma ali je sploh poslal, neodgovorjeno. Obstaja povsem realna možnost, da je pod »pristojni organ« Ferlinc mislil Natašo Markovič, novinarko javne hiše TV Slovenija, ki je poročilo inštituta prva objavila. In mu še enkrat nadela svetniško-mučeniški sij.
Iz ministrstva za pravosodje so nam odgovorili, da je za dajanje informacij pristojen generalni državni tožilec ali po njem pooblaščena oseba, lahko pa to stori tudi tožilec sam, če vodja državnega tožilstva za posamezno zadevo ne odredi drugače. Ferlinca pa povsem razume tudi informacijska pooblaščenka Mojca Prelesnik, češ da se morajo novinarska vprašanja vedno naslavljati na predstojnika ali uradno osebo za medije. Reporterju je odgovorila »uradna oseba za medije«, vendar tako, da ni nič odgovorila. »Vrhovni državni tožilec svetnik mag. Andrej Ferlinc na vaša vprašanja ne bo odgovoril,« je zažlobudralo iz elektronske pošte. Da je to očitno povsem pravilno, običajno in normalno, je potrjuje Prelesnikova: »To pomeni, da posamezni javni funkcionar na vprašanja ni dolžan odgovarjati, večina organov pa ima celo interne akte, v katerih je določeno, kdo in na kakšen način lahko komunicira z mediji – ne nazadnje gre za predstavljanje organa v javnosti.« Skratka tožilec, ki je bil do zdaj zelo zgovoren, je zdaj obnemel.
Seveda je v ozadju vedno tudi »če«. Brez tega pač ne gre. »Če pa gre za zasebno zadevo funkcionarja, pa je njegovi lastni in izključni presoji prepuščeno, ali bo na vprašanja odgovarjal ali ne,« nas je še poučila informacijska pooblaščenka. Ferlinc je bil v Mariboru službeno, Cekuto tudi ni obtožil zasebno, ampak kot državni tožilec, nekdanja tožilka Aleksandra Štiblar pa je o srečanju med Cekuto in Ferlincem izjavila, da take situacije zbujajo dvom o objektivnosti tožilca, to pa spet ni povezano z zasebnostjo.